Naj začnem s Figljevim vprašanjem: »Ali je zdaj, ko smo politiki dopustili, da je naš pretežno paternalistični zdravstveni sistem preoblikovala v avtokratski in represiven – diktatorski sistem, pravi čas, da začnemo razpravo o evtanaziji?« Ostra in pogumna ocena stanja. Naš zdravstveni sistem je bil, če povzamem Figlja, pred pandemijo »pretežno paternalističen«, pri čemer je bil ta paternalizem medicinski, v času boja proti covidu-19 pa se nad medicinskega pne še politični paternalizem. Pacient v primežu dveh paternalizmov težko uveljavlja svoje pravice iz zakona o pacientovih pravicah (ZPacP). S tem se strinjam, a menim, da je ZPPKŽ v tem pogledu del rešitve in ne del problema, kakor se boji Figelj, saj je uzakonitev pravice do pomoči družbe pri končanju življenja pomemben prispevek k utrditvi avtonomije pacienta in korak stran od paternalizma. Že sama javna razprava o evtanaziji – ne glede na njen pravni izid – spodbuja premislek o pacientovih pravicah in prispeva k varstvu pacientovega dostojanstva. Tako zastavljena pravica do evtanazije, kakor jo zastavlja ZPPKŽ, je branik tako pred medicinskim kakor tudi pred političnim pokroviteljstvom glede tega, kaj je dobro za posamezno osebo, ko ji gre najtežje.
Med vprašanji, ki jih sproža ZPKKŽ, Figelj izrecno omeni tudi naslednje: »Kako naj zdravnik oceni, da je pacientovo trpljenje res nevzdržno, če vemo, da je trpljenje subjektiven občutek?« Prvi odgovor na to vprašanje je preprost: zdravnik naj verjame opravilno sposobnemu pacientu, če mu ta to vztrajno ponavlja. Zakaj mu ne bi? Ali si predstavljamo, kaj nas lahko čaka, če smo pacienti zdravnika, ki nam ne verjame, da neznosno trpimo? Tudi če pustimo ob strani srhljive mengeleje nacizma, ne moremo mimo tega, kar nas doleti v najboljšem primeru – paternalistični zdravnik, ki bo odločil namesto nas, kaj je v našo največjo korist, in nam vsiljeval terapevtske ukrepe. Pravi odgovor na to Figljevo vprašanje je zato protivprašanje: zakaj sploh naj bi zdravnik odločal o tem, ali pacient neznosno trpi – če, seveda, ta zdravnik ni paternalist? Še ostreje se to vprašanje zastavlja, ko gre za evtanazijo: zakaj zdravnik ne bi verjel pacientu, da neznosno trpi, če je se ta za prekinitev trpljenja pripravljen odreči svojemu življenju? O svojem trpljenju ima prvo in zadnjo besedo pacient – trpeči.
Pacient je že po ZPacP vrhovni skrbnik lastnega zdravja. Kot takega ga opredeli tudi Svetovna zdravstvena organizacija, za katero zdravje ni le odsotnost bolezni, temveč je to tudi dobro počutje. Dobrega počutja in zdravja pa gotovo ne more biti, če pacient hudo trpi. ZPPKŽ od zdravnika ne terja, da presodi stopnjo pacientovega trpljenja.
Za konec še o odnosu med paliativno medicino in evtanazijo. Figelj ju vidi kot nasprotji. Snovalci zakona ju vidimo kot neizključujoči se izbiri in podpiramo razmah paliativnih storitev. A vsak pacient – tako tisti, ki se je odločil za intenzivno zdravljenje, kakor oni, ki se je odločil za paliativnega – naj ima na voljo možnost potegniti ročno zavoro. Za nekatere lahko v nekem trenutku tudi paliativna oskrba postane nesprejemljiva. Bodisi jih premaga primež fizične bolečine, ki je zdravniki ne morejo udušiti, bodisi jih tare izguba dostojanstva, ki je pogosto povezana prav z uspešnim dušenjem fizične bolečine. Medicina ne more zagotoviti obojega vselej vsem v tolikšni meri, da bi bilo za vse njih življenje še upajoče. O tem imamo pričevalce in pričevalke. Trditi, da je v največjem interesu te osebe, da to svoje brezupno trpeče življenje živi še naprej, je okrutna oblika paternalizma.
Igor Pribac, Ljubljana
