»Epidemija je velikanski izziv za naše duševno zdravje, saj kar traja in traja in nihče ne vidi pravega izhoda,« nadaljuje Bogdan Dobnik. »Tudi sam se včasih zalotim, kako sedim na klopci in mislim črnoglede misli. A obenem nam vsaka situacija omogoča, da se odzovemo konstruktivno ali destruktivno. Narava nam je dala trenutek, da premislimo o samih sebi. S kom se družimo, kaj nam je pomembno, kaj počnemo. Zgodilo se je ogromno slabega, a pokazalo se je tudi dobro. Ogromno ljudi se trudi čez vse svoje moči, skrbijo drug za drugega in širijo krog solidarnosti.«
Strip o samomoru?
Bogdan Dobnik pravi, da v teh časih ljudem pogosto svetujejo, naj kljub omejitvam z ukrepi skušajo početi stvari, ki jih veselijo; seveda na varen način. »Pomembno je, da skrbimo za varne žive stike s soljudmi, da se s kom pogovorimo tudi virtualno, če ne gre drugače. Pogosto pomaga, če vzdržujemo telesno kondicijo, saj nam to daje občutek, da krepimo odpornost in prispevamo k boljšemu zdravju.«
Preprečevanje duševnih motenj je vsaj tako pomembno kot zdravljenje, zato združenje Ozara ogromno svojega časa in aktivnosti namenja ozaveščanju.
»Veliko vlagamo v delo z otroki in mladostniki, predvsem prek dogodkov, delavnic in založništva. Imamo čudovito serijo knjižic; v zbirki je že okoli petnajst slikanic, pravljic, delovnih zvezkov, ki skušajo otrokom razložiti zapleteno in skrivnostno naravo duševnih motenj,« pravi Bogdan Dobnik. »Pravkar pripravljamo delovni zvezek za otroke staršev z depresijo. Staršem in otrokom bo pomagal, da se o tem laže pogovarjajo. Še pred koncem leta bomo v sodelovanju s partnerji izdali tudi priročnik za prostovoljce, ki delajo z ljudmi z duševnimi motnjami, kar je popolna novost za naš prostor.«
Posebno pozornost namenjajo temi samomora. »Sam sem izjemno ponosen na grafični roman na temo samomora za otroke in mladino, ki smo ga naredili z Žigo Valetičem in Gašperjem Rusom,« pravi Bogdan Dobnik. »Pomembno je, da o samomoru govorimo, predvsem pa, da o tej temi govorimo na ustrezen način. Pri tem ogromno vlogo igrajo mediji, zato smo med drugim izdelali tudi priročnik za medijske delavce, kako poročati o samomoru.«
»Nekoč smo na Kongresnem trgu v sodelovanju s Slovensko filharmonijo priredili koncert skladateljev, ki so imeli duševno motnjo. Ljudje so kar ostrmeli, ko so ugotovili, koliko uspešnih skladateljev iz bogate zgodovine klasične glasbe je imelo bipolarno motnjo. O tem moramo govoriti, saj ljudje z duševno motnjo pogosto stigmatizirajo sami sebe in se prepričujejo, da v življenju ne morejo uspeti,« pravi Bogdan Dobnik.
Ideje, ki imajo učinek
»Ljudje verjamejo, da so osebe z duševno motnjo nevarne, ali pa da ne morejo opravljati plačanega dela, ker je to za njih prevelik stres, ženskam z duševno motnjo odvzamejo otroke, češ da ne morejo skrbeti zanje … Zgodovina je polna anomalij in krivic pri obravnavi ljudi z duševnimi motnjami. Na srečo se stvari izboljšujejo, a čaka nas še veliko dela.«
Bogdan Dobnik pravi, da je naš nacionalni zdravstveni sistem v zadnjih letih naredil pomembne korake k zagotavljanju večje podpore in pomoči na področju duševnega zdravja, a velikanski delež še zmeraj prevzemajo nevladne organizacije.
»Velika težava je centralizacija storitev na večja mesta. Na Koroškem, recimo, je ta hip praktično nemogoče najti pedopsihiatra. Kadarkoli odpremo novo enoto v kakšnem manjšem lokalnem okolju, vidimo, kako zelo so naše storitve potrebne in kakšno vrednost ima razpredenost dejavnosti po vseh kotičkih države,« pravi Bogdan Dobnik.
»Smo združenje, ki zagotavlja podporo in pomoč ljudem, ki imajo duševne motnje, predvsem po njihovem zdravljenju, ko potrebujejo pomoč pri vnovični vključitvi v domače ali delovno okolje, pomagamo tudi njihovim svojcem. Imamo stanovanjske skupine in dnevne centre, izvajamo pomoč na terenu, ki je zelo pomembna, kadar so ljudje slabo. Ko jim je težko že vstati iz postelje in iti ven iz hiše, kaj šele na Zavod za zaposlovanje ...«
Čeprav je dela ogromno, Bogdan Dobnik ne skriva veselja nad vsem, kar počne. »Krasno se mi zdi, da je Ozara po 25. letih delovanja stabilna in inovativna organizacija, v kateri se dobro počutimo tako uporabniki kot sodelavci. Ves čas se skušamo razvijati, se pogovarjati in iskati nove ideje, krepiti obstoječe programe, strokovnost. V vsem, kar počnemo, izražamo svojo ustvarjalnost. To nas žene naprej. Predvsem pa zavedanje, da ima naše delo učinek. Ko nam recimo svojci ljudi, ki so naredili samomor, po vsakem dogodku napišejo pisma z novimi predlogi, kaj vse bi še lahko počeli, kaj bi oni še potrebovali … Neznansko lepo je, ko uporabniki začutijo, da od nas lahko zahtevajo, prosijo, predlagajo nove reči. To pomeni, da vedo, da so slišani. Mislim, da na svetu ni večjega komplimenta,« pravi Bogdan Dobnik.
