Ne vem, kako je z vami, a sam se v določenih obdobjih leta vedno znova vračam k določenim knjigam. In piscem. Pozno jeseni in vse do novega leta k zapisom iz druge svetovne vojne in obdobja po njej, v katerih so nekateri pametni ljudje veliko pred drugimi vedeli, v katero smer gre svet okrog nas. Kocbek na primer. Kadar koli berem to njegovo Pot v Jajce in gledam ilustracije Božidarja Jakca, sem vedno znova fasciniran nad prepričanji tega človeka. Ki ni komunist, ampak krščanski socialist, a gre peš v Bosno skozi morebitne pasti in smrtne nevarnosti na zasedanje Avnoja, kjer bo zmagala ideja, za katero se zavzema. In že vnaprej pozna tudi možne negativne posledice tega, a gre, ker ima svoje prepričanje. In napake.
Najbolje pa se uči iz napak.
V svoji knjigi Dnevnik 31. januarja 1952 Edvard Kocbek piše: »Vse, kar danes vzamem v roke, kar zapišem, premislim in odloč...
