Gre za očiten konflikt interesov predsednika vlade, ki mora po svoji funkciji varovati interese države, a hkrati s tožbo nastopa zoper državo. Tako ta postopek ne more zakonito teči, dokler je tožnik na funkciji predsednika vlade. Kako naj pristojni državni organ zastopa na sodišču državne interese, če je materialno in kadrovsko odvisen od vlade, ki jo avtoritativno vodi nekdo v izrazitem konfliktu interesov, ko je hkrati tožnik in najvišji predstavnik tožene stranke?
Sodišče je v zadevi Patria končalo postopek, ker kazenski pregon ni bil več dopusten zaradi zastaranja; tako ni ugotavljalo, ali je obtoženec odgovoren za kaznivo dejanje, niti ni ustavilo postopka zaradi pomanjkanja dokazov. Tudi ustavno sodišče, ki je vrnilo zadevo v ponovno sojenje, ni meritorno zaključilo zadeve. Zastaranje ne pomeni, da obtoženec ni storil očitanega kaznivega dejanja, temveč zgolj, da se ga ne sme več preganjati. V kazenskopravnem smislu je zadeva zaključena. A ko gre za odškodnino obtoženca, ki ga je rešilo zastaranje, ni mogoče v vsakem primeru posledic zastaranja prenesti na civilnopravno področje.
Obstaja pa objektivna moralna in politična odgovornost predsednika vlade in stranke SDS za korupcijo v primeru Patria. Nikoli ni dokazal, da je mimo njegove vednosti in v nasprotju z njegovimi navodili strankarski kolega sprejel podkupnino, niti da je v vlogi predsednika vlade storil vse dolžne korake, da do korupcije ne bi prišlo. V razviti demokraciji se nihče s takšnim »nahrbtnikom« na daleč ne bi smel približati vladnih sobanam.
Temelj za odškodnino je morebitno protipravno delovanje pravosodnih organov. Obtoženec, ki po sklepu o zastaranju predrzno hoče odškodnino od države, naj v odškodninskem postopku dokaže, da ni šlo za utemeljen sum storitve kaznivega dejanja in da ni dokazov, da je storil očitano dejanje. Osnova za odškodnino ne more biti zgolj kazenskopravna domneva nedolžnosti zaradi zastaranja, temveč civilnopravna presoja sodišča, ali je pravosodni sistem neupravičeno in nesorazmerno posegal v pravice in svoboščine obtoženca.
Zakon o pravdnem postopku določa tudi, da nima pravice do odškodnine obdolženec oziroma obsojenec, zoper katerega pregon ni več dopusten zaradi zastaranja po njegovi krivdi. Nesprejemanje pošte, izločevanje sodnikov, prestavljanje obravnav zaradi odsotnosti, nujnih opravkov, »zdravstvenih« razlogov, zamenjave odvetnikov, neopravičenih izostankov z obravnav, zavlačevanje dokaznega postopka… so javno znane metode (tudi) iz procesa Patria. Ne obtoženec, država bi bila upravičena do odškodnine!
Kaj je namen pompozno najavljene zahteve za visoko odškodnino? Zakaj Trump še vedno trdi, da so mu ukradli volitve? Gre za poskus ogrevanja svojih volilcev, ki naj utrjuje vero v »resnicoljubnega« politika do naslednjih volitev. K sreči je zaslepljenih vernikov vedno manj.
Morda pa bi bilo kljub vsemu – ad absurdum – prav, da država, ki ni preprečila korupcije, ki ni pravočasno sklenila kazenskega postopka, ki ni zaplenila s kaznivim dejanjem pridobljene koristi, ki dovoli, da bivši obtoženec/obsojenec zaseda najvišje državne funkcije, da je v priložnosti za nova kazniva dejanja in povzročanje škode državi…, za »nagrado« plača odškodnino. Seveda v primeru, da ne bi ta odškodnina šla iz žepa nas davkoplačevalcev.
Remzo Skenderovićčlan društva SRP
