Iz središča Jazda, prelepega mesta na jugu Irana, je do puščavskih sipin le kakšne pol ure vožnje z avtom. Zato ga najbrž ni tujca, ki se ne bi pozno popoldan odpeljal do puščave in zamaknjeno počakal, da sonce zaide za valovi neskončnega peska. Tudi sama sem kajpak odsopihala po vdirajočem se pesku na vrh vzpetine in žareča krogla je zares magično drsela za obzorje, a ključni trenutek sončnega zahoda sem zamudila. Pozornost mi je pritegnilo nekaj bolj zanimivega.
(Foto: Tomaž Skale)
Na »moji« vzpetini se je igrala skupina otrok. Kakšnih osem jih je bilo, deklic in dečkov, starih takole na oko od sedem do dvanajst let. Zabavali so se tako, da s...
Otoški tisk je navdušilo sporočilo Buckinghamske palače, da zdravljenje kraljevega raka tako dobro napreduje, da se bo ta teden lahko vrnil k javnemu...