Premalo se zavedamo, da je pretirano zaščitništvo otrok zanje kaj slaba popotnica v življenje. Starši so zanje pomembne osebe, če so kronično zaskrbljeni zaradi njih, če so enako zaskrbljeni in prestrašeni učitelji, ravnatelji, le kakšen občutek varnosti bo otrok dobil? Zanimivo je, da vsi odrasli govorijo o otrocih, ne pa z njimi. Ali jih res podcenjujemo do te mere, da ne bi sami zmogli nositi maske in se z našo pomočjo testirati?
Če odrasli nenehno in na vseh ravneh, celo pri zaščiti zdravja, dvomijo o ukrepih šole, se to preko transferja in kontratransferja prenese na otroke, ki bodo imeli težave v procesu socializacije. Nekako sprejmemo, da je treba preprečevati onesnaževanje okolja, a s prej opisanim ravnanjem onesnažujemo zavest lastnih otrok v njihovem najbolj ranljivem obdobju – otroštvu in odraščanju.
Če pa to počnemo zato, da se na tak način, preko otrok, zoperstavljamo vladni politiki, gre za jalovo početje. Z bojem na šolskem polju nadkompenzirati nezmožnost in podrejenost v službi in družbi – to ni pot za izboljšanje svojega družbeno-ekonomskega položaja, je upor mimoz.
Odločno sem za obrambo učiteljem, ki jim nalagate delo od blizu in na daleč, ker vaš otrok pač ne bo nosil maske in se samotestiral. Lahko ga vsakdo ima doma, do 30. leta in čez, vendar naj bo to njegov problem. Otroci so naše največje bogastvo – ne zapravimo ga.
Peter Pal, Pijava Gorica
