Razstava povzema dvoletno raziskovanje študentov Fakultete za arhitekturo, ki so pod mentorstvom Maruše Zorec, Uroša Rustje in Andraža Keršiča odkrivali in preučevali različne Plečnikove prenove spomenikov v odprte javne prostore, so zapisali v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane (MGML), pod okriljem katerih deluje Plečnikova hiša.
Polje raziskovanja študentov, ki so preučevali raznovrstnost Plečnikovih posegov v dediščino, so bili izbrani javni prostori Šance, Križanke in Rimski zid ter Plečnikove prenove sakralne arhitekture. Po besedah Keršiča so z raziskavami gradiva in izrisom tlorisov, prerezov, fasad in prostorskih zasnov skušali razumeti, kako je Plečnik s svojo arhitekturo transformiral obstoječe. Zanimali so jih koncepti, s katerimi je prostore, objekte in fragmente odpiral in vpenjal v nov prostorsko-časovni kontekst.
Odpiral nove javne prostore
Ob prihodu v Ljubljano se je Plečnik poleg urejanja mestnih prostorov zavzel za propadajoče spomenike, ruševine in nedostopne prostore, pretesne za potrebe uporabnikov, ter jih z radikalno prenovo in sodobnim konceptualnim pristopom preuredil v zaključene kompozicije. Spomeniki so se zato ohranili in danes prav zaradi njegovih intervencij delujejo kot neločljiva spomeniška celota, sta v besedilu ob razstavi zapisala njena avtorja.
Pri prenovah je Plečnik večinoma sodeloval z umetnostnim zgodovinarjem in konservatorjem Francetom Steletom, pozneje pa z njegovim učencem Nacetom Šumijem. Plečnikove kompozicije z novimi javnimi programi oblikujejo večplasten odprt prostor, namenjen vsem. Z ruševin Šanc je odprl razglede na mesto, Rimski zid je s preboji in parkovno ureditvijo vpel v živi organizem hitro rastočega predmestja, nekdaj popolnoma zaprt križevniški samostan pa je radikalno odprl.
Posebno poglavje Plečnikovega ustvarjanja so sakralni prostori, ki izražajo prvinsko enakost cerkvenega občestva. Ta je bila običajna v prostorih zgodnjekrščanskih cerkva, ki jih je Plečnik obiskal med potovanji po Italiji in Istri.
Razstava bo odprta do 16. januarja. sta
