»Dogodki in ljudje, ki so bili njihovi junaki in se jih danes spominjamo, počasi tonejo v pozabo. Nanje bodo mlajše rodove počasi spominjala le še obeležja, kot je to, postavljeno Jančiju Mevžlju in Milanu Majcnu, človeku, ki je k uporu zoper okupatorja dvignil Mirnsko dolino, razdeljeno med Italijo in Rajh,« je svoj govor začel prvi slovenski predsednik Milan Kučan. »Ne bo pa se moglo in ne bo se smelo v času utopiti sporočilo, ki ga tudi za danes nosijo dogodki, v katerih smo Slovenci spisali najbolj svetle strani svoje zgodovine in pokazali, da zmoremo biti gospodarji svoje usode.«
Spomnil je, da je bilo tedanje razumevanje zahtev časa temelj, na katerega smo pol stoletja kasneje lahko naslonili plebiscitarno odločitev za samostojnost in zavračanje vladavine, ki je v nasprotju s civilizacijskimi dosežki človeštva. Kučan meni, da današnje razmere zahtevajo, da znova jasno sporočimo, da se tudi danes nismo pripravljeni podrediti načinu vladanja sedanje oblasti, ki je Sloveniji tuj. »Razveljavljanje ustave, razgradnja pravnega sistema, odrekanje vladavini prava in veljavi človekovih pravic, večanje socialnih razlik, sramotenje države, njeno smešenje v svetu, kar vse doživljamo v času sedanje vlade, je povsem navzkriž s pričakovanji in odločitvami, s katerimi se je naša država rodila,« je bil kritičen Kučan. »Res da se to dogaja v razmerah, ko smo soočeni z nevarnostjo, ki je poprej nismo poznali. A virus in epidemija ne opravičujeta posegov v ustavo, v pravni red, v človekove pravice. Dilema ali varnost ali človekove pravice ni prava! Je prevarantska. Ob tako postavljenih alternativah na koncu namreč izgubimo oboje, tako varnost, tudi zdravje, o čemer govorijo podatki, kot pravice, zagotovljene z ustavo.«
Vlada Slovenijo razjeda s podporo poslušnih in lojalnih ljudi
Izpostavil je vse bolj jasno razvidnost, da je soočanje z virusom tudi pretveza za povsem druge politične in ideološke cilje trenutne vlade. »Gre za spreminjanje naše ustavne ureditve brez mandata, ki bi to dovoljeval,« je opozoril prvi slovenski predsednik. »Omogoča ga avtokratsko vladanje, ki zahteva podrejanje in izločanje namesto sodelovanja. Podpirajo ga poslušni, lojalni ljudje, razporejeni z brezobzirnim zasedanjem ključnih kadrovskim točk, kjer se oblikujejo in izvajajo oblastne odločitve, politične, gospodarske in socialne. Profesionalnost, strokovnost, stroka na sploh, celo zakon so pri tem drugotnega pomena.« Ob tem je kritično pripomnil, da v marsičem postajamo zelo podobni državi, iz katere smo prav zaradi nasprotovanja taki oblastniški mentaliteti in praksi odšli pred 30 leti.
»Namesto upravljanja z javnimi zadevami imamo vladanje, ki postopoma najeda demokratični ustroj države. A k sreči še vedno ostajajo ljudje, ki si upajo misliti in so dovolj pogumni, da so se pripravljeni izpostaviti,« je optimistično pripomnil. »Obstajajo še vedno tudi neodvisna sodišča in tožilstva, ki varujejo načelo delitve oblasti, obstajajo neodvisni mediji, ki preverjajo delovanje oblasti, obstajajo nadzorne institucije, ki se še upirajo političnim pritiskom, in predvsem obstaja tudi močna civilna družba, ki se glasno in s protesti upira zlorabam oblasti.«
Vlada pripravlja teren za preprečitev celo rednih volitev
Pojasnil je, da sta ta politična energija in zavest avtokratskemu vladanju, ki ni sposobno vzpostaviti dialoga in demokratične komunikacije, zelo moteča. »Za neuspeh v soočanju z virusom se brani s pripisovanjem krivde nepokornim državljanom in s policijsko represijo. Brez prizadevanj za zaupanje ljudi! Kot da bi bilo mogoče virus in željo po svobodi in varnosti zatreti s solzivcem in vodnim topom!« Pri tem je Kučan posebno pozornost namenil argumentom, s katerimi je vlada na odboru za notranjo politiko državnega zbora pred nedavnim zavrnila predlog za njen odstop in za predčasne volitve. »Zapisala je, da to ne bi z ničemer prispevalo k izboljšanju razmer v državi, češ da bi predčasne volitve izkoristili organizatorji nasilnih protestov za poslabšanje notranje varnosti in za vsesplošne nerede, kar bi narekovalo intenziviranje ukrepov javne varnosti, s tem pa tudi številčnejšo in ostrejšo uporabo policijskih pooblastil. Tako stališče se zdi kot vnaprejšnji alibi za nadaljevanje vladne represije, pa hkrati tudi kot napoved izrednih stanj, s katerimi je mogoče preprečiti tudi redne volitve.«
Kučan nasprotno meni, da se je za tokratne volitve še posebej potrebno potruditi. »V demokraciji je to edina pot za zamenjavo oblasti. Vendar same volitve niso že tudi demokracija. Demokracija namreč zajema bistveno več. Zajema tudi vladavino prava, pa spoštovanje ločitve treh vej oblasti, svobodo medijev, človekove pravice, spoštljiv govor, iskanje soglasja, tudi ločenost cerkve od države.«
Ob tem dodaja, da volitve same po sebi ne bodo dovolj in da je še pomembnejše tisto po volitvah, kako bo začrtana prihodnost družbe in države. »V tem je velika odgovornost sedanje opozicije, vsake stranke posebej in vseh skupaj. Prepričati morajo ljudi, da kljub tekmovanju med njimi vedo in zmorejo skupaj uresničiti drugačno prihodnost, spoštljivo in olikano. Zavedati se morajo, da to niso običajne volitve, ker ne potekajo v normalnih razmerah. Te volitve bodo odločale o povratku demokracije. Nikoli ni bila alternativa tako jasna!«
Ne smemo se zanašati na EU, demokracijo moramo obnoviti sami
Kučan je ob tem opozoril, da se je naivno zanašati na podporo EU, saj se ta ubada s skupnimi problemi, bitko za obnovo demokracije v Sloveniji pa je treba dobiti doma. »Zato je nujno sodelovanje strank, njihov skupen nastop in jasen program obnove političnega in socialnega življenja. Še bolj kot sam program sta pomembni sposobnost in volja za dinamično prilagajanje programa zahtevam za obnovo življenja po sedanji krizi. Tudi za obnovo gospodarstva, ki sicer kaže neverjetno sposobnost preživetja, resda tudi ob podpori države.«
Govor je sklenil z očitkom vladi, da se kljub bahanju z učinkovitostjo kaže predvsem kot učinkovita pri rušenju duhovne in etične razsežnosti življenja v Sloveniji, ki sta, pravi Kučan, za polno življenje tako nepogrešljiva kot kruh. Vladi nadalje očita, da ji je uspelo med Slovence vnesti razdor, celo sovraštvo. »Čas je, da rečemo, dovolj! Da se upremo takemu načinu vladanja. Da ponovno stopimo v bran demokratičnim dosežkom človeške civilizacije. Tako kot so to storili leta 1941. Uprli so se in imeli so prav. Čez 50 let smo se znova uprli in bilo je prav. Zdaj smo pred volitvami, ko moramo tudi vedeti, kaj je prav. Čas je, da se ponovno povežemo za prihodnost.«
