Zakaj se v tej fazi epidemije, ko so na voljo cepiva, kolektivno ravnamo kot problematični učenci, ki se tudi tri dni pred popravnim izpitom ne zmorejo usesti za mizo in se končno naučiti tistih nekaj poglavij učbenika, zaradi katerih so si že celo šolsko leto uničevali samozavest, ko so jecljajoč pred celim razredom iskali iz pet privlečene izgovore? Zakaj smo se kolektivno odločili povsem po nepotrebnem zapraviti še tisoč dodatnih človeških žrtev, potrošiti dodatne stotine milijonov in izgubiti dragocene razvojne priložnosti, ki jih bodo v poepidemijskem okrevanju pograbili tisti, ki se jim zdaj že ni več treba ukvarjati z epidemijo?
Epidemija se bo zaradi zelo nalezljivega virusa končala tudi pri nas, vsak si bo s cepljenjem ali okužbo v svojem imunskem spominu vtisnil izkušnjo virusa, le da bomo na vzhodnoevropskih poljih smrti za to izkušnjo nesorazmerno drago plačali, ker virusu raje nastavimo svoja telesa, kot se odločimo za rutinski cepilni pik. A sociologi, psihologi in drugi mojstri človekovega duha bi nam medtem lahko vseeno povedali, kaj je na nas tako posebnega, da nam je grožnja smrti ohromila kolektivni razum. Če si bomo razjasnili vsaj to izkušnjo, se bomo morda odrešili podobne samomorilske brezbrižnosti in posledične krvave usode vsaj za naslednjo epidemijo, vojno ali podobno katastrofo. Delo
