»Sama sebi sem tujka, čeprav ni dvoma, da sem to jaz. Ne, obratno. To je podoba, ki sem jo videla neštetokrat, a to ni moj obraz. Tega ne znam pojasniti. Sem tujka in obenem netujka.« Ko se Yeonghye, »običajna korejska gospodinja« in ženska brez (navideznih) posebnosti, odloči, da ne bo več jedla mesa, tega ne stori iz zdravstvenih, političnih ali modnih razlogov. Sprememba, ki je za njen življenjski prostor prikazana kot vsaj nekoliko nenavadna, če že ne radikalna, je posledica iracionalnega vzgiba, sproženega z nočnimi morami. Yeonghye sanja podobe skrajnega, krvavega nasilja, uperjenega proti svojim najbližjim, katerih obrazi ostajajo zabrisani, obenem tuji in domači. Še bolj krčevito pa je sanjsko nasilje usmerjeno proti njej sami – njena mati postane neznanka strmega pogleda, »kot da bi želela pojesti moj obraz«, svoje telo dojema kot eno samo ostrino (»kaj bom rezala s svojim telesom«), tišči jo v prsih, kjer so se, tako misli, zagozdili kriki požrtih živali, katerih meso jo družina (in prek te družba) sili jesti. Odtujevanje od sebe in od drugih se zdi kot posledica vsesplošnega občutka prisile, in v tem smislu je morda pomenljivo, da se zasuk zgodi kmalu po tistem, ko začne mož Yeonghye razmišljati o ustalitvi in očetovstvu. Izbira pripovedne strategije je namreč ravno tako zgovorna in poglablja občutek postopnega potujevanja likov: če je Yeonghye z naslovom in zapletom prepoznana kot protagonistka, je težko spregledati, da je v pripovedi tretirana kot objekt. Ko spregovori – redko – to stori skozi sanje. O njej in njenih dejanjih govorijo oziroma sodijo drugi, najprej mož, nato svak (umetnik in zato morda edini, ki je pripravljen sprejeti preobrazbo Yeonghye, ne da bi jo želel racionalizirati, ker tudi sam sledi razbiranju podob nezavednega), ter končno sestra Inhye, mož in sestra večinoma odklonilno, mestoma celo sovražno. (Ob)sodbe izvirajo iz skrajnega nerazumevanja in se v zadnjem poglavju iz družinskega kroga razširijo na družbenega, ki skuša v (emancipatornem) obnašanju Yeonghye prepoznati vzorce shizofrenije in anoreksije. Pa vendar si z odločitvijo, da ne bo več jedla mesa, Yeonghye ponovno prisvaja svoje družbeno popredmeteno telo, svoje želje, identiteto in izbiro bivanja/obstajanja v svetu.
Roman Vegetarijanka je v Južni Koreji izšel že leta 2007, mednarodno pozornost pa je pritegnil z nagrado man booker leta 2016. Slednja je sprožila tudi polemiko za...