V precej kriznem obdobju, v drugi polovici šestdesetih let, ko je naklada takratnega Ljubljanskega dnevnika dosegala dno pri okoli 14.000 dnevnih izvodih, je Mestna konferenca SZDL, ki je bila ustanovitelj Dnevnikove časopisne hiše, pripeljala na mesto glavnega urednika in direktorja Slavka Beznika. Za seboj je imel že kar lepo šefovsko kilometrino predvsem pri ustanavljanju in združevanju Gorenjskega tiska. Beznik je na Dnevnik prišel jeseni leta 1967 in brž je zavihal rokave. Tokrat se ni boril za združevanje, temveč se je po robu postavljal idejam o združenem slovenskem časopisnem gigantu. To je počel predvsem tako, da je uredil in utrdil Dnevnikovo hišo. Močnejša in trdnejša je lažje branila svojo samostojnost.
S svoje Gorenjske je prinesel s sabo izjemno delavnost, zagnanost in natančnost ter predvsem nepopustljivost. Lotil se je pomembnih sprememb, ki so Dnevnik v razmeroma kratkem času dvignile na raven, ki je niso pričakovali niti največji optimisti. Že nekaj mesecev po prihodu je iz časnikove glave zbrisal krajevni pridevnik »ljubljanski« in od takrat je med nami zgolj Dnevnik s siceršnjo idejo slovenskega globalizma, a vendarle z večjo osredotočenostjo na osrednji in zahodni del dežele.
Po dobrih dveh letih Beznikovega krmarjenja Dnevnika je časnik doživel še pravo tehnološko revolucijo. 3. januarja 1970 je namreč prvič izšel v sedanjem formatu, in to v ofset tisku, ki seveda ni bil primerljiv s predhodnim, ki ga je ponujal sicer stari, dobri rotacijski stroj Albert. Švedska tvrdka Solna, ki je modernizirala Dnevnik, je delo opravila brezhibno, Beznikova ekipa tudi in zavisti pri tekmecih tako na Slovenskem kot tudi »šire« v takratni državi ni manjkalo. Tudi številke so povedale svoje: Dnevnik je krepko presegal 50.000 dnevnih izvodov, Nedeljski pa je bil že takrat svetovni rekorder.
»Ta dan si bomo za vselej zapomnili mi, ki časnik delamo, kot tudi vi, ki ga prebirate. Začelo se je novo desetletje, ki bo v znamenju tehnološkega napredka,« je med drugim v prvi številki prerojenega Dnevnika zapisal takrat njegov glavni urednik in direktor Slavko Beznik, ki je hkrati silno vestno, zagnano in natančno skrbel za Dnevnikovo poslovno uspešnost. Odstopanj od začrtane poti zanj ni bilo, bil je nepopustljiv tudi pri tako rekoč nepomembnih malenkostih, obljube je izpolnjeval brez spodrsljaja. Globoko je zaupal uredniški in novinarski ekipi in le sila redko se je vmešal v njihovo delo. Vedel je, da novinarska hiša brez trdnih ekonomskih temeljev ne more biti uspešna. Postavil je nekakšen model za uspešno vodenje časopisne hiše, seveda v takratnih razmerah in pogojih.
Nekoč sta se zaradi Slavkove natančnosti sporekla tudi z gorenjskim rojakom, sicer Dnevnikovim legendarnim fotoreporterjem Marjanom Cigličem. Slednji je namreč prinesel šefu v podpis potni nalog za vožnjo v njun Kranj in nazaj. »Do Kranja in nazaj pa ni toliko kilometrov, kot si zapisal ti,« je dejal Slavko. »Kilometraža je zame tista od table do table, ki označujejo posamezna mesta.« Ciglič mu je kratko odvrnil: »Potem pa pojdi v bodoče kar ti po filme k tabli z napisom Ljubljana, ki je v Šentvidu!« A, ve se, šefova je obveljala.
Slavko Beznik je ostal za Dnevnikovim krmilom do leta 1973, ko se je za nekaj let preselil med vodilne Delove može, in sklenil svoj sila uspešen delovni vek na Gospodarski zbornici.
Ob svoji devetdesetletnici je dejal, da so bila zanj najlepša delovna leta prav v Dnevnikovi hiši in tudi nam je bilo sodelovanje z njim v užitek in ponos.
