Medicinske sestre so pri nas izvzete iz javnega komentiranja razmer v bolnišnicah in promoviranja cepljenja proti covidu-19. Zakaj? Bi javnost bolj prisluhnila sestram kot zdravnikom? »Zagotovo,« je prepričana Ažmanova, ki je svoje poglede delila tudi na nedavni razpravi v okviru slovenskega sociološkega srečanja. »Namesto da bi imele opaznejšo vlogo, smo dobile negativni pečat, da smo sestre najslabše precepljeni kader v zdravstvenem sistemu.«
Zakaj ste medicinske sestre izključene iz upravljanja epidemije?To bi vam moral odgovoriti kdo drug. V preteklosti sem že večkrat cinično izjavila, da se odgovornim ni nikdar zdelo vredno vključiti niti pol medicinske sestre, kaj šele cele. Na nas so se spomnili le na začetku epidemije, ko je bil minister še Tomaž Gantar. Povabil nas je na sestanek v Cankarjev dom. Na seji so sprejeli sklep, da bo minister imenoval koordinatorje za področje obvladovanja okužb v socialnovarstvenih zavodih. Ministrstvo nam je za tri mesece odstopilo službena avtomobila z gorivom vred, za potrebe terenskega dela koordinatork.
To je bilo marca lani.Res je. Že davno. Danes sem v rednih stikih s profesorico Bojano Beović, predvsem zato, ker je predsednica Zdravniške zbornice Slovenije in imava skupno polje delovanja.
Odlično, da ste omenili Bojano Beović. Infektologinja in predsednica ZZS je vseprisotna v obvladovanju epidemije, ima velik vpliv v obeh najpomembnejših svetovalnih skupinah, za cepljenje in za covid-19. Vi ste predsednica zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in niste vključeni v nobeno posvetovalno telo.Delamo v Bismarckovem sistemu načrtovanja odločanja in izvajanja. Približno 80 odstotkov vseh aktivnosti v zdravstvu danes izvede zdravstvena nega, v procesu cepljenja je delež še višji. Medicinska sestra naroča cepiva, organizira vabljenje ljudi, organizira cepilno mesto, cepi in opravi vse administrativno delo. Kar stori zdravnik, je, da opravi kratek pogovor z osebo in izbere cepivo. Takšnim neenakim razmeram in odnosom se zoperstavljamo že 20, 30 let, hočemo biti aktivne članice zdravstvenega sistema. Vendar nam prepustijo zgolj izvedbeno vlogo, odgovorno vlogo si prilastijo zdravniki.
Avstralska medicinska sestra je nedavno s svojim nastopom opomnila, da vaš poklic uživa velik ugled v javnosti. Zakaj v slovenskih medijih nismo vajeni podobnih nastopov medicinskih sester?Ne vem. V javnosti nastopam v vlogi predsednice zbornice, ne morem se pojaviti pred vhodom bolnišnice. Saj posamezni primeri so bili. Dober premik je bil v Kočevju, kjer je cepljenje organiziral naš kolega Primož Velikonja, diplomirani zdravstvenik. Ampak danes je vrag že vzel šalo. Zdaj je vsem jasno, da komunikacija poteka napačno, dvom o cepljenju je postal prevelik, nihče več ne pomisli na to, v kakšni godlji smo se znašli. Sestre moramo zdaj razreševati problem, ker bolnice na primarnem nivoju ne pridejo več do zdravnika. Stojimo pred vhodom v zdravstveni dom, kjer nam grozijo, nas zmerjajo, stiskajo za vrat. Odgovarjamo po telefonu in elektronski pošti, izvajati moramo celo nekakšno triažo in odločati, kdo in kdaj bo prišel do zdravnika.
Če bi medicinske sestre dobile priložnost, da bi javnosti redno opisovale takšne razmere v zdravstvu, bi morda nekoliko razelektrile vzdušje.Morda. A namesto da bi nas vključili, nas ignorirajo. Nihče nas več ne vpraša, kaj bi po naši oceni bilo smotrno storiti. Že pred meseci smo denimo ugotovile, kako bolje nagovoriti tiste, ki dvomijo o cepljenju, tudi v naši skupnosti, kjer cepljenje večinoma odklanjajo osebe, stare med 25 in 37 let, ki načrtujejo družino in ki jih je strah neplodnosti.
Njihova bojazen je povsem neutemeljena. Cepiva proti covidu-19 ne povzročajo neplodnosti.Res je, a njihove strahove je vendarle treba individualno nagovoriti. Njim bi moral biti na voljo strokovnjak, kar smo tudi predlagale. Neuspešno. Zato smo skušale to problematiko razreševati samoiniciativno, s spletnimi seminarji.
Zakaj je po vaši oceni nezaupanje do cepiv med medicinskimi sestrami višje kot med zdravnicami?To nezaupanje v cepiva ni od včeraj, isti problem se vleče že 20 let in se kaže tudi z izjemno nizko precepljenostjo proti gripi. Odkar živimo v samostojni Sloveniji, v zdravstveni negi nismo negovali te kulture, v nasprotju z zdravniki, kjer je že na fakulteti to vse zgledno urejeno. Zdravstvene fakultete vodijo dekani, ki niso iz stroke.
Kako na nevpetost medicinskih sester v promocijo cepljenja proti covidu-19 vpliva okoliščina, da znaten del vaše skupnosti neutemeljeno dvomi o smiselnosti cepljenja?Dvom o cepljenju bi morali analizirati antropologi, sociologi, iskati bi morali odgovor, kje smo zamudili. Ker ta problem opažam tudi v družinskem krogu, kjer imamo magistrico sociologije in zdravstveno tehnico, ki dela na urgenci. Nista cepljeni. Cepljenje je doma postalo prepovedana tema. Kdor se hoče o njej pogovarjati, mora dati na mizo 10 evrov. Kot predsednica zbornice seveda jasno in glasno zagovarjam cepljenje. Zbornica tudi intenzivno dela za izobraževanje in ozaveščanje. A nazadnje smo prejeli odstopne izjave članov, z očitkom, da jih posiljujemo s cepljenjem. Ker je približno četrtina hospitaliziranih cepljenih, se ljudje počutijo še bolj potrjeni v svojih dvomih.
To me preseneča. Tudi zato, ker medicinske sestre na covid oddelkih iz neposredne bližine spremljajo, da cepiva delujejo. Da pozitivno vplivajo na potek bolezni hospitaliziranih. Pri cepljenih brez pridruženih bolezni terapija skoraj zmeraj učinkuje zelo hitro, zato so odpuščeni hitreje, pri necepljenih »zdravih« so zapleti pogostejši. Če bi sestre svoja opažanja delila v javnosti, bi jim gotovo verjeli bolj kot zdravnikom.Povsem se strinjam z vami. Žal urednikom elektronskih medijev ne pade na pamet, da bi za osrednjo gostjo nedeljskega intervjuja izbrali medicinsko sestro. Njen nastop bi bil po mojem prepričanju odmeven in prepričljiv.
Se strinjate z obveznim cepljenjem v zdravstvu?Se. Ker smo se vse prostovoljno odločile za naš poklic. Danes delamo na fronti. In imamo na voljo učinkovit bojni oklep. Zakaj si ga ne nadenemo? Moram pa tudi povedati, da sem pred meseci ministru za zdravje predlagala, da se obveznega cepljenja ne uvede. Izključno zato, ker bi prejeli še več odpovedi.
Samo ljubljanski UKC je med epidemijo zapustilo 280 medicinskih sester.Kader je utrujen, demoraliziran. V prvem valu je zaradi »vojnih« razmer po nepotrebnem izgubil preveč energije. Število zaposlenih v bolniškem staležu se opazno povečuje.
»Plače v javnem sektorju so lani narasle za neverjetnih 10,5 odstotka, pri tem pa medicinske sestre odhajajo iz bolnišnic, ker imajo prenizke plače,« je v Objektivu ugotavljal ekonomist Maks Tajnikar. Še ena katastrofalna popotnica aktualne vlade.Proračunski denar je bil nepravično porazdeljen. Seveda so sestre prejemale covidni dodatek, ki pa je bil zmeraj izračunan kot delež osnovne plače. Začetna osnova srednje medicinske sestre in zdravstvenega tehnika je nižja od minimalne plače. Prejeti dodatek je torej malenkost v primerjavi z dodatkom bistveno bolje plačanih zdravnikov, med katerimi so se nekateri hodili v službo samo štempljat, ker zaradi covida niso mogli delati. Sestre so danes razočarane nad menedžmentom bolnišnic. Ni dovolj, če se direktor sprehaja po bolnišnici. Ljudje ne nasedajo več floskulam o spoštovanju.
Zdravstveni kader je nadpovprečno prekužen. To pomeni, da je v njem tudi nadpovprečno veliko oseb s sindromom dolgega covida, ki pogosteje prizadene ženske kot moške. Imate vzpostavljen sistem, ki bi prizadetim članicam in članom zbornice pomagal prepoznavati in premagovati posledice dolgega covida?O tem problemu se med zaposlenimi v javnem zdravstvu sploh ne govori. Policija ima že desetletja dostopno 24-urno psihosocialno podporo. Smo v zdravstvu dosegli vsaj to? Nismo!
Zakaj ne?Zaradi vzgoje »bogov v belem«. Živijo v prepričanju, da so nedotakljivi in da se jim nič ne more zgoditi. To razmišljanje se je preneslo tudi na medicinske sestre. Naša dodatna smola je, da je skoraj tretjina oziroma okoli 7000 zaposlenih v zdravstveni negi starih med 50 in 65 let. Moja generacija. Vzgojene smo, da moramo čez vse in ne smemo tarnati, če smo kronično utrujene, imamo nemirne noge, nas boli glava. Naša kultura je na psu. Poglejte, v kakšnih razmerah dela naše ministrstvo. Ministrstvo za delo se je selilo že trikrat, ima direktoratov, kolikor hočeš, podhranjeno ministrstvo za zdravje pa je stisnjeno v stare prostore na Štefanovi. Sociologinje bi iz tega izluščile veliko zanimivega.
