Množičen priliv obiskovalcev je mogoče občutiti že na vstopnih točkah. Posledica je parkiranje vozil na kmetijskih in gozdnih zemljiščih, pri čemer je pogosto ovirano tudi izvajanje kmečkih opravil. Človeški in pasji iztrebki, množica z njimi obogatenih higienskih robčkov in vrečk so stalnica na teh točkah. Urejanje pa je prepuščeno lastnikom zemljišč.
Naše planine so bile od nekdaj v osnovi namenjene poletni paši živine, število živali pa je omejeno na površino pašne površine in kvaliteto paše. In če je takšno planino nekoč ob koncih tedna obiskalo nekaj deset planincev, je danes to število zraslo za desetkrat ali stokrat. In vsa ta množica obiskovalcev se lahko neomejeno giblje po planinskih pašnikih. Poleg pohojene trave, ki predstavlja vir hrane za pasoče se živali, za njimi ostajajo iztrebki in smeti. Številni psi so pod vprašljivim nadzorom, ob dobronamernih opozorilih naj bodo štirinožci na povodcih in pod nadzorom, pa se njihovi skrbniki pogosto odzovejo z ignoranco, včasih tudi z žaljivkami in zmerjanjem. Stanje na tem področju pa začne zbujati skrb, ko paša govedi v okolici planinske postojanke z izgovorom na skrb za varnost obiskovalcev planine postane moteča za vodstvo planinske organizacije; ali ko se za gorskokolesarske poti prek vzorno urejenih pašnikov zavzema celo lokalna skupnost; ali ko se z namenom preprečevanja nadlegovanja »gornikov« s strani drobnice gorski vršac obda z žičnato ogrado …
Ob vsem tem je najbolj žalostno, da si novodobni turizem brez kančka občutka za okolje želi do skrajnosti podrediti ali celo onemogočiti tradicionalno kmetijsko dejavnost. Tudi sicer mnogokrat pretehta občutek, da oskrbniki planinskih koč, vključno s planinskimi organizacijami, stremijo k čim večjemu obisku in zaslužku ne glede na posledice v naravnem okolju. Kako si drugače lahko razlagamo oglaševanje kulinarične ponudbe v medijih ali pa razmišljanje predstavnika lokalne planinske organizacije, da so v »planinski koči dobrodošle vse kategorije obiskovalcev, tudi tisti v salonarjih, saj imajo od tega koristi vsi«. Pa v tem primeru niso problematični salonarji, ampak občutek za promocijo planinske kulture in opremljenosti planincev. Planinski domovi v teh primerih vse bolj postajajo gostišča, njihovi gostje pa lahko samoumevno in brezplačno parkirajo na zasebnih zemljiščih, saj zakonodaja najemnikov koč in planinske organizacije ne zavezuje k urejenosti parkirišč za svoje goste.
Opisal sem le nekaj cvetk za moje pojme nepremišljenega in stihijskega umeščanja različnih oblik turizma v naše naravno okolje, ki z ohranjanjem narave nima nobene zveze. Ob tem želim poudariti, da nikakor nisem proti različnim oblikam turizma v naravnem okolju, me pa – in verjamem, da še koga – moti vse večji kaos na tem področju, zaradi katerega občutita škodo predvsem narava in lokalno prebivalstvo. Skratka, sem za urejen, sonaravni turizem, zato njegove kreatorje in ustvarjalce pozivam, da sledijo zgledom v urejenih alpskih deželah in da pri tem ne pozabijo na lastnike zemljišč in domačine.
Marko Mali, Tržič
