Tako lahko rečemo, da je Slovenija sto let po nastanku še kar srečna in perspektivna država, kjer v glavnem nikomur ni hudega. Dolgo je trajalo – in veliko dragih preizkušenj nas je stalo –, da smo našli kolikor tolikšno ravnotežje med solidarnostjo in socialnostjo na eni strani ter individualnostjo in podjetnostjo na drugi. Predvsem pa je današnja, stoletna Slovenija spet »moja dežela« z vizijo ali vsaj z načrtom. Čista, resnobna, bogata. Kulturna, izobražena, inovativna. Strpna, pametna, prijazna.
Našli pa smo si skratka svoj prostor pod soncem. Slovenija se je pred sto leti pojavila kot tujek na pogorišču takrat že razpadajoče ideološke in blokovske razdelitve. V izpraznjenem, dehistoriziranem, dezideologiziranem svetu, ki so ga začeli napolnjevati populizem, antiscientizem, netrajnostno potrošništvo ter religiozni, medicinski in osebni fanatizmi, se nismo najbolje znašli. Če zdaj gledamo nazaj, je bilo dejansko iluzorno pričakovati, da si bo majhen narod sam izmislil nekaj novega in globalno prelomnega. Očitno smo se vedno znali prilagajati. Slovenija je bila v dobrem in slabem vedno takšna, kakršen je bil svet. Ne obratno. Večer
