Ne le prva članska kolajna z nedavnega evropskega prvenstva, za 19-letnega Roka Možiča te dni nov mejnik v karieri predstavlja tudi selitev v tujino. Italijanski klub Verona Volley je dobil bitko za enega najbolj perspektivnih odbojkarjev na svetu, ki traja že od lani. »Takrat je bila zaradi dobrega trenerja resna opcija Berlin. Tudi Friedrichshafen zaradi reprezentanta Dejana Vinčića. A pogoji niso bili najboljši, vmes je posegla še korona, in odločili smo se, da Rok ostane v Mariboru,« lanske scenarije opisuje oče Peter Možič, nekdanji odbojkar in reprezentant.
»Želeli so si ga tudi v Franciji, Belgiji, Turčiji… A mi smo takoj izločili države, ki so daleč. Vendarle bi to bila njegova prva izkušnja v tujini,« dodaja oče. In tako je mlajši Možič minulo sezono še oddelal v Mariboru, z njim osvojil naslov državnega prvaka, nato se je po Evropi vnovič začel boj za najstnika. Rok si je zelo želel zaigrati v Italiji – tam je najmočnejša liga na svetu, tam igrata Francoz Earvin N'Gapeth in Wilfredo Leon, dva morda najboljša igralca na svetu, Italija pa sploh ni daleč. In tako se je po izboru zastopnikov oziroma menedžerjev začelo še selekcioniranje klubov: »Ni ga bilo italijanskega kluba, ki si ga ne bi želel pripeljati. Vsi menedžerji so obljubljali, kako bodo fantu zgradili kariero, češ, zaupajte nam, mi znamo, imamo zveze… Že pri izboru menedžerjev smo se lomili. Za Italijo smo izbrali Luco Novija, ker je najboljši v Italiji. Posrednik vseh zgodb je Srb Miomir Krasić, sicer menedžer Libijca Ahmeda Ikhbayrija, ki igra za Maribor. Krasića sem najbolj poznal in mu zaupal, ne nazadnje sva z njim prvič naredila krog po vseh klubih v Italiji.«
Ciljali na zlato sredino
Glede na videno na Apeninskem polotoku so možje naredili strategijo. »Izločili smo najboljše štiri klube zaradi konkurence, saj smo si želeli, da Rok igra. Obenem smo gledali tudi, da ne bi bil v enem od zadnjih štirih, ker tam je vprašljiva eksistenca kluba oziroma obstanek v prvi ligi. Začeli smo ciljati nekam vmes, v zlato sredino, v klube med četrtim in desetim mestom v ligi trinajstih. Ostali so Monza, Milano, Verona, Ravenna. S slednjo smo bili v resnih kontaktih, a je potem propadla. Zaradi bližine Slovenije je bila zelo resna Padova, a je trenutno tako igralsko kot finančno podhranjena in na robu obstanka. Verona, Milano in Monza so bili enakovredni kandidati, tudi enako daleč; vse tu okrog štirih in pol do petih in pol ur vožnje,« pojasnjuje oče Peter.
Njegovo zgodbo potrjuje tudi sin Rok. »Imel sem veliko ponudb, finančno tudi boljše kot v Italiji, a mi to ni bilo ključnega pomena za prvo sezono v tujini. Najpomembneje mi je, da igram in da sem dokaj blizu doma,« meni reprezentant Rok Možič. Po dolgem pogovoru s trenerjem Verone je padla odločitev, da se odpravi v mesto Romea in Julije: »Zagotovo ne bi bilo pametno, da bi šel k lanski finalistki Perugii, ki mi je prav tako poslala ponudbo. Verjetno bi dobil nekaj priložnosti, a veliko manj, kot jih bom zdaj. Iskali smo klub s sredine lestvice, kjer je poudarek na mladih. Dobro se trenira, dobro okolje, lepo mesto, blizu Slovenije… Največ pa je vredno, da bom dobil čim večjo minutažo. Upam, da se bom izkazal in se v prihodnje selil v najmočnejše evropske klube.«
Nizke temperature, visoke številke
Ti so že poskušali, med njimi tudi Zenit iz Sankt Peterburga, kjer bo pod vodstvom ruskega selektorja, Finca Tuomasa Sammelvua, z eno najdonosnejših pogodb zaigral slovenski reprezentančni kapetan Tine Urnaut. »Zenit je poslal kar prazno ponudbo, v katero naj bi želeno številko vpisali mi. Tudi iz ruske Ufe so poslali bajno ponudbo. Poljaki ponujajo 1,5-krat več, Rusi kar dvakrat več v primerjavi z Italijo. Že zaradi oddaljenosti in temperature morajo to finančno kompenzirati, da se kdo zanje odloči.« A Rok se ni: »Že tako ali tako bom prvič sam od doma. Vse bo novo – nova dvorana, trener, soigralci… Moral se bom sam znajti, si kaj skuhati, opravljati hišna opravila. Za začetek bo Italija super. Za zaslužek in sezono v Rusiji pa bo še čas.«
