Po redni zaposlitvi sem bil takoj vržen v prve bojne linije in opravljal najzahtevnejše medicinske posege, sprva resda pod nadzorom izkušenejšega zdravnika, a že po šestih mesecih sem začel samostojno dežurati in marsikdaj opravljati posege, ki sem jih v preteklosti samo videl opravljati. Zdaj pa smo čedalje pogosteje priča omejevanju dela zdravnikov in njihovih kompetenc. Ko si sam in se moraš hitro odločiti, ni časa in možnosti za razpravljanje o takih ali drugačnih soglasjih (tudi glede cepljenja) in kompetencah ter si celo deležen očitkov o paternalističnem odnosu zdravnikov.
Minevala so leta dela sprva na Golniku in pozneje skoraj vse do upokojitve na najodgovornejšem in najzahtevnejšem delovnem mestu s področja interne medicine, na oddelku za intenzivno interno medicino in na internistični prvi pomoči UKCL. In verjemite, pogosto mi ni bilo lahko, zlasti ko se sem bil primoran odločati sam brez možnosti konzultacije in pod pritiski svojcev.
Sprva redko, nato pa čedalje pogostejše so prihajale kritike na račun dela zdravnikov. Čedalje pogosteje smo postajali strelovod za sistemske napake, pa najsi je šlo za predolge čakalne dobe ali tudi usodne posledice za bolnike. Nemalokrat so bili bolniki pripeljani umirajoči v terminalnem stanju bolezni, svojci pa so pričakovali nemogoče. To je po svoje seveda razumljivo. Saj smo pomagali, kolikor smo lahko, a čudežev se pač ne da delati.
Zdravniki in zlasti medicinske sestre smo pogosto tarča verbalnih groženj, groženj s tožbami in tudi nasilnih dejanj. V času velikih kriz, kot so vojne, in ta pandemija ni nič drugega kot »vojna«, ne sicer s klasičnim, ampak z biološkim »orožjem«, se pokaže pravi značaj ljudi. Večina je k sreči hvaležna za vse, kar lahko naredimo, so pa tudi taki, ki dvomijo o vsem in vsakomer ter v našem delu iščejo predvsem napake, zmote, zarote in tako dalje.
Kako je s tem pri aktualnem vprašanju cepljenja? Ko še nismo imeli cepiva, smo nestrpno pričakovali, da bo končno in hitro razvito ter na voljo vsem, zdaj ko ga imamo in je dokazano učinkovito, pa se zopet pojavljajo skeptiki in govorijo o teorijah zarote in podobnih nebulozah. Podcenjujejo znanje zdravnikov in ko laik vse to posluša, je lahko upravičeno zmeden. A to ne pomeni, da kar vsevprek zanika dosežke znanosti, ampak jih sprejema z zaupanjem in hvaležnostjo za vse napore in trud. Je pa očitno v našem narodnem značaju, da smo Slovenci trmoglavi in uporniški, od kmečkih uporov dalje ali še prej, in ne sprejemamo mnenja avtoritet ter vztrajamo pri svojem, pa četudi je to pogosto sprto z zdravo pametjo in nam je celo v lastno škodo.
Za čedalje več nezaupanja v naše delo danes je v dobršni meri »kriva« svoboda govora, ko lahko vsakdo govori, kar hoče. Potem so tu vsa družbena omrežja z »dr. Googlom« na čelu in mnogi mediji. Ko na nacionalni televiziji postanejo osrednji govorniki zanikovalci dosežkov medicine (Tarča, 9. septembra), čemur smo priča ob tej zdravstveni krizi, potem se je res težko braniti pred neutemeljenimi in bizarnimi očitki. In ko lahko vsakdo govori neresnice in polresnice ter, kar je še huje, svoja prepričanja brez posledic svobodno širi, potem smo res prestopili Rubikon. Vsa prepričevanja in razlaganja s strani tistih, ki vsaj nekaj vedo o nastanku, razvoju in prognozi nalezljivih bolezni, so pogosto Sizifovo delo. Povsem neutemeljeni so očitki o slabi komunikaciji, da se ne posluša strokovnjakov, da se odloča politično in nestrokovno. To so samo izgovori, da se nekateri niso pripravljeni sprijazniti z dejanskim stanjem in podrediti nekim skupnim ciljem. Vsak dan spremljamo pozive in dobesedno prošnje mikrobiologov, imunologov, infektologov, epidemiologov, ministra za zdravstvo in mnogih drugih in ni res, da je komunikacija neustrezna. Kakšna pa bi bila ustrezna?
Da je šlo v zadnjih petdesetih letih nekaj hudo narobe, je očitno. Ne mislim kazati s prstom na nikogar, a tako dalje ne more iti. Da včasih delamo preiskave in posege samo zato, da se izognemo morebitnemu nasilju in drugačnim grožnjam, ne delamo za bolnike in družbo nič dobrega. Zakon o pacientovih pravicah iz leta 2008, ki ima več kot devetdeset členov o pravicah in le en člen o pacientovih dolžnostih, je prinesel toliko pravic, da bi moral vsak zdravnik imeti pravno znanje, da bi lahko zakon v celoti upošteval. Da si prisiljen bolnika dobesedno prositi, naj vendarle privoli v neki medicinski poseg (tudi cepljenje!), je bilo v začetku moje zdravniške prakse nekaj nepredstavljivega in grožnje zdravnikom so bile kazensko sankcionirane. Danes pa lahko vsak grozi in žali, kolikor ga je volja.
Zaupanje do zdravnikov je mogoče hitro zapraviti, težko pa ga je povrniti, in če si deležen takega odnosa in pogroma, kot ga doživljamo v zadnjem času, se res sprašujem, kaj je šlo v zadnjih desetletjih tako narobe, da smo prišli do tu, kjer smo.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
