Nekatere prepoznavne festivalske teme, kot sta denimo skrb za skupnost in okoljska odgovornost, je med drugimi dogodki naslavljala tudi osrednja predstava uvodnega večera Farm Fatale, ki jo je v münchenskem Kammerspiele zrežiral stari znanec Mladih levov Philippe Quesne. Ta je postavljena v distopično bližnjo prihodnost tik po ekološki katastrofi, v kateri manjša druščina zdaj brezposelnih ptičjih strašil z melanholično nostalgijo ohranja spomin na minule čase – med drugim tako, da v opuščenem seniku uredijo zasilni radijski studio in v okolico oddajajo program, sestavljen iz posnetkov petja izumrlih ptic in drugih zvokov (nekdanje) narave ter pogovorov v živo.
Poziv k premisleku
Pri tem ta preprosta, a nadvse dobrodušna bitja med premlevanjem različnih tem izrečejo tudi marsikatero opazko, ki bi morda v kakšnem drugačnem okviru delovala naivno ali celo patetično, v njihovem skorajda otroškem svetu pa jim jo kar težko zamerimo. Tudi zato, ker skozi njihovo prostodušno razpredanje pravzaprav zazveni še bolj pretresljivo; takšna je na primer zgodba o kmetu, ki je zaradi slabih letin, povzročenih s podnebnimi spremembami ter splošnim onesnaženjem, žalostno propadel in nazadnje storil samomor.
Domiselna zastavitev, ki sploh v prvem delu učinkovito stavi tudi na groteskno masko ter stilizirano igro, ob podpori žive glasbe pa tudi uspešno brenka na strune razmisleka o neprijetnih perspektivah naše sedanjosti, v nadaljevanju na žalost nekako izgubi vsebinsko in formalno čvrstost – kot da bi si uprizoritev poleg dotlej docela jasnega sporočila želela povedati ter pokazati še nekaj več, a ne bi natančno vedela, kako. Skozi nizanje nekaj odvečnih, četudi vizualno ambicioznih prizorov ji naposled le uspe pripeljati celoto do zasilnega zaključka, ki poskuša ponuditi tudi privid poti naprej – in s tem kanček upanja za prihodnost.
Razigrana refleksija
V nekoliko drugačne vrste premislek pa se je v predstavi Solo (ta je na festivalu gostovala v soboto, sicer pa je premiero doživela v petek na Novi pošti) spustila režiserka Nina Rajić Kranjac z ekipo igralskih in drugih sodelavcev. Gre za svojevrstno »rekapitulacijo« njenega dosedanjega dela in odnosa z gledališčem, ki ga na trenutni točki, kot se zdi, zaznamuje tudi večno vprašanje o (ne)moči umetnosti in s tem posledično o njenem smislu oziroma pomenu. Ta je seveda izmuzljiv, česar se dobro zaveda tudi uprizoritev, ki se svojega »predmeta« loteva večplastno, a s prevladujočo ironično držo, kot nekakšne zafrkljive študije primera, ki v neformalnem vzdušju meša performans, improvizacijo in hepening, občasno zaide tudi v resnejše tone, a jih nato spet kmalu sprosti v igrivem nizanju (avto)biografskih drobcev, gledaliških anekdot, internih štosov, citatov ter samocitatov, a tudi raznih formativnih poudarkov, ki tako ali drugače določajo osebnost in delo protagonistke. Ti segajo od (pop)kulturnih vsebin do generacijske zaznamovanosti s prekarnostjo, nenehnimi krizami, rahljanjem medčloveških vezi ter navsezadnje tudi do dediščine nekdanje skupne države.
Slednja zatem na glavna vrata vstopi v drugem delu tega gledališkega dogodka, kjer se zasedba – v njej se Nini Rajić Kranjac pridružujejo Nataša Keser, Benjamin Krnetić, Marko Mandić, glasbenika Petra Božič in Branko Rožman ter scenografka Urša Vidic – poloti uprizarjanja nekakšne balkanske »sedmine«, katere liki spominjajo na stare jugoslovanske črne komedije, njen del pa so (v vlogi povabljencev) tudi gledalci, ki so deležni obilnih porcij tako sočnega besedišča kot pečenih paprik. Obenem pa je ta razposajeni finale nemara mogoče razumeti tudi kot simbolični pokop »patriarhalnega« lika oblastnega režiserja, ki odpira možnost iskanju drugačne gledališke (in širše) skupnosti.
