Tik ob reki Dreti so plodna tla za revolucijo. Pa ne za tisto klasično iz zgodovinskih učbenikov, marveč za tisto, ki nasilje presega in je v svojem bistvu obstojnejša – umetnost, ki daje misliti. »Mladi, ki so udeleženci tega festivala, mi dajejo veliko upanja. Ne sprejemajo nečesa zgolj zato, ker je napisano v knjigi. Postavljajo veliko vprašanj, ki navdihujejo in spreminjajo, kako gledamo na svet. To ni gledališče odgovorov, ampak gledališče vprašanj,« razloži mentorica Birgit Fritz, ki se z gledališčem zatiranih ukvarja že 25 let, učila pa se je tudi od samega ustanovitelja, Brazilca Augusta Boala. Gre za gledališko metodo, s katero igralci naslavljajo družbene problematike in jih nato v različnih tehnikah uprizorijo. O Augustu Boalu, ki je bil zaradi svojega delovanja, kritičnega do vojaške diktature, leta 1971 izgnan iz Brazilije, pripoveduje, da je bil optimistična in karizmatična oseba. »Imel je dar, in ko te je pogledal, si imel res občutek, da si viden, da te jemlje resno in da lahko na tem svetu nekaj spremeniš. Ne vem, kako, a takšen je bil. Semena je polagal v srca ljudi.«
Najbolj priljubljena tehnika je forumsko gledališče, pri katerem odigrajo kratek prizor, nato pa gledalci sami posežejo v predstavo z lastnimi idejami o možnih rešitvah. »Pokažejo, kako bi se lahko drugače odzvali ali pa se soočili s situacijami zatiranja. Je neke vrste vaja za življenje,« pove programska vodja festivala Barbara Polajnar. Predstave nimajo dramaturga, režiserja ali scenarista. Ker je cilj tvorjenje in širjenje skupnosti, nastajajo v kolektivnem duhu, doda. »Obstajajo seveda različni načini delovanja metode. Tudi sam Boal je rekel, da to ni biblija, ampak je metoda, ki se spreminja glede na to, s kom in kako delaš. Dela pa se z ljudmi in za ljudi.«
Prisluhniti neslišanim
Glavno festivalsko prizorišče je kozolec na poti v Šokat. Nekaj udeležencev je v bližini improviziranega odra, obkroženega z zeleno idilo in balami sena, ravnokar v krogu debatiralo na delavnici zakonodajnega gledališča. Kmalu se jim bo pridružila pravnica, s katero bodo odkrivali konkretne zakonske rešitve. Pogovarjali so se o vodi. »Življenje, tako kot voda, najde svojo pot. To je optimizem, ki ga moramo imeti. Pomembno je, da ekonomija v državi dobro funkcionira, a razumeti je treba, da so življenja ljudi pomembnejša kot stvari. Velika naloga našega gledališča je, da se naučimo prisluhniti glasovom, ki običajno niso slišani,« pove Birgit Fritz, ki občuduje rezultat našega minulega referenduma.
Barbara Polajnar je mnenja, da je vedno treba najti način, kako izvajati teater in aktivizem kljub omejitvam. »Pomembno je, da se družimo in izmenjujemo prakse v živo,« pravi. »Nočem, da zveni, da se moramo spomniti, kako je bilo, ampak da tako mora biti.« Ne-festival ni festival v klasičnem smislu, na katerega ljudje pridejo, ga vidijo in odidejo. Cilj je, da se vsi udeleženci med seboj spoznajo in skupaj tvorijo platformo za izboljšanje družbene realnosti.
Joschka Koeck prihaja z Dunaja. Letos se je že šestič udeležil festivala, predvsem zaradi skupnosti. »Ob izjemni veganski hrani in reki, v katero bom skočil po intervjuju, bi rekel, da mi je najbolj všeč izmenjava, ki se nenehno dogaja med ljudmi.« Zanimajo ga teme, kot so podnebne spremembe, patriarhat, feminizem, prekarnost. »Gledališče zatiranih mi pomaga osmišljati svet, kakršen je, z vsemi zatiranji v njem. Je moje vrste politični aktivizem, ker pooseblja vezi med ljudmi.« Luka Kristić je bil lani del ene izmed predstav, tokrat pa se je festivala prvič udeležil v celoti. »Pogosto pravijo, da je gledališče zatiranih vaja za revolucijo in da se tukaj srečujemo z resnimi življenjskimi težavami, ki jih imamo vsi, pa če se jih zavedamo ali ne. Je dobra metoda, s katero hitro začutiš neki družbeni problem.« Ideje, ki jih je dobil, bo delil naprej. »Ko se vrnem domov, se bom s starši pogovarjal o tem, kaj smo tukaj počeli. Želim povzročiti učinek metulja, da se bo zadeva širila.«
Birgit Fritz se zaveda, da svetovne politike ni mogoče spremeniti v enem dnevu, lahko pa ljudje začnejo sami pri sebi z majhnimi koraki. »V gledališču se na igriv način prepletajo sanje in hrepenenje. Ne dotakne se samo racionalnega, pač pa tudi srca in osebe kot celote.« To so majhne, a odločilne revolucije, ki vodijo do velikih zmag.
