Gorana Vojnovića ne poznamo le kot nagrajevanega pisatelja – letos je izšel njegov roman Đorđić se vrača, inteligentno nadaljevanje uspešnice Čefurji raus! –, ampak tudi kot uspešnega režiserja. Njegov tretji celovečerec Nekoč so bili ljudje nadgrajuje filmsko govorico njegovega režijskega prvenca Piran/Pirano (2010) in filma Čefurji raus!; Vojnović se nikoli ne ustavi »le« pri očrtu družbene drame, ampak se vedno osredotoča na življenje običajneža, ki v boju z usodo, torej borbi za to, da bi obdržal vsaj še trohico človečnosti, nujno dela tudi napake. Bo že naslednja kapitalna?
Najprej gledališka drama
Filmska zgodba Nekoč so bili ljudje se osredotoča na Italijana Lea in Bosanca Vučka, oba živita v Sloveniji. Prvi tu vztraja zaradi nekdanje žene in sina, drugi je sem pribežal že kot otrok. Ko ostaneta brez posojila za obnovo restavracije, poiščeta alternativno pot za rešitev iz težav – a ukradeta napačen tovornjak. Namesto tistega, s katerim bi bilo naposled mogoče pobrati denar od zavarovanja, »ugrabita« tovornjak, poln beguncev, in nehote postaneta precej nekvalificirana gospodarja njihove (in svoje?) usode.
»Scenarij je nastal po predlogi gledališke predstave Tommasa Santija, v kateri je eno od glavnih vlog prav tako igral Francesco Borchi, in skupaj sta prišla do ideje, da bi lahko iz nje nastal film. Seveda se predstava precej razlikuje od filmskega scenarija, ki je nekaj let kasneje prišel do mene, skoncentrirana je namreč okoli skladišča in tovornjaka, v katerem so begunci. A v gledališču lahko uro in pol kažemo tovornjak in gledalec preprosto čuti, da so v njem begunci, v filmu pa to ne gre,« pojasnjuje Vojnović. Santi si je torej zamislil like in osnovno dogajanje in pomagal zgodbo prenesti na tromejo Italije, Slovenije in Avstrije, pri tem pa je že razmišljal kot režiser.
Ne vidimo, ne slišimo
»Ko smo Lea (Francesco Borchi) in Vučka (Moamer Kasumović) postavili v slovensko okolje, sta seveda postala ekonomski migrant in begunec, kar je dalo zgodbi posebno težo. Osebna izkušnja nam namreč ne pomaga vedno, da bi ravnali prav, dogodki nas včasih zapeljejo v delovanje, ki je v nasprotju s tem, v kar verjamemo, predamo se toku in postajamo iz koraka v korak slabši ljudje, kot to v osnovi smo,« dodaja. Če torej kdo od nas morda še dvomi, da bi ga lahko doletela usoda migranta, ni dvoma, da bi nas lahko doleteli »čevlji« Lea ali Vučka.
»Tokrat se nismo želeli ukvarjati z begunci in njihovimi zgodbami, čeprav je pomembno, da jih poznamo in vedno znova slišimo. V tem filmu se ukvarjamo z nami, ki jih ne želimo videti, zanje nočemo niti slišati in za nas prevečkrat ostajajo nevidni,« pojasnjuje režiser, zakaj migranti v filmu ostajajo v tovornjaku. »Tudi naša pasivnost je del te zgodbe, kar se pozna tudi v času pandemije, ko govorimo o pomanjkanju solidarnosti, ko premalo razmišljamo drug o drugem… To je tudi posledica migrantske krize, ki že več let razkraja odnos do sočloveka.«
Sreča v nesreči
Tako z Borchijem, ki zdaj že nekaj časa živi v Sloveniji, kot s Kasumovićem je Vojnović pri svojih filmih že večkrat sodeloval. »Pri Borchiju me vedno fascinira, da ni igralec, ki nekaj naredi, pa lahko režiser to zgolj sprejme ali pa ne. Ves čas išče, raziskuje, a je izrazito pripravljen na delo z režiserjem,« poroča Vojnović, češ da je to zelo redko. Kasumović, ki je med drugim zaslovel z vlogo v bosanski televizijski seriji Nor, zmeden, normalen (Lud, zbunjen, normalan), je drug tip igralca: »Vidi se mu, da ima ogromno kilometrino igranja za televizijo. Potem ko je deset let nastopal pretežno kot komedijant, si je zaželel drugačno vlogo. A že po nekaj dneh snemanja je bilo jasno, da se odlično znajde v novem okolju.« Čeprav sta po tehniki igranja zelo različna – vsaj toliko kot Boris Cavazza in Mustafa Nadarević iz filma Piran/Pirano –, na platnu odlično funkcionirata skupaj, je prepričan režiser.
Film, ki so ga med drugim snemali v okolici Pokljuke in Triglavskega narodnega parka, je bil končan tik pred izbruhom epidemije, ki je preprečila njegov prihod v kinodvorane. »Vmesno čakanje seveda ni bilo prijetno. A sreča v nesreči je, da je film nekako nadčasoven, ne prikazuje časa, ki je že minil, ampak je pripoved o nekem daljšem obdobju, širšem prostoru,« še sklene Vojnović.
