Demokracija zahteva delovanje vseh ravni: delitev oblasti, volitve, predstavniškost, medije, ombudsmane itd. Vladavina prava je kot centralna raven, samo del zapletenosti demokracije kot režima. Pri nas gre od začetka preveč narobe, odgovorni so politiki in nič manj pravniki. Bistvo ni samo spoštovanje ustave in zakonov, ampak etike, iz katere nastajajo ustava, zakoni, predpisi. Če politika, ki oblikuje zakone, ne spoštuje etike, iz katere zakoni nastajajo, tudi pravosodje ne more uveljaviti spoštovanja prava. Tega odnosa sploh ne razumemo, mešanje nekompatibilnih etik vodi v razkol in nedelovanje demokracije.
Na primer: etičnega koncepta svetosti življenja ni v preambuli ustave, ker sta bila proti istomišljenika, klerikalec škof A. Stres in (ko)monist M. Krivic; klerikalec L. Šturm in M. Krivic, tudi istomišljenika, sta od začetka promovirala nazorsko rekrutacijo ustavnih sodnikov, čemur goreče asistira predsednik republike. Ta strankarski »daj-dam« uničuje ugled vrha sodne oblasti.
Zato je prav, da so, upam, zadnjo in prostovoljno žrtev te nenačelne kombinatorike, pol-akademika, prof. dr. dr. h. c. Janeza Kranjca parlamentarci zavrnili, saj je del problema. Mešanje nekompatibilnih načel uničuje načela demokracije, tu je edino načelo strokovnost, ne pa nazor.
Za današnje stanje so odgovorni tudi pravniki: njihov dolgi molk je enak sostorilstvu. Mislim na »slavne« mednarodnike, evropske sodnike, ustavnike, advokate. Preveč jih pravo razume v kontekstu denarja, funkcij, kariere; skratka, v drži servilnosti, ki je etos ne prenese. Sobotna priloga Dela
