Vreme je na splošno vse toplejše, vendar te spremembe dosegajo vrhunec v lokalnih skrajnostih in te se bodo prej ali slej zlile v vrsto globalnih točk preloma. Katastrofa se ne bo začela v bližnji prihodnosti, temveč jo že imamo. Povedano preprosteje, navaditi se bomo morali živeti z več hkratnimi krizami. /.../
Kaj bi torej lahko storili in kaj bi morali storiti v teh neznosnih razmerah? Ker nam ni uspelo zapeljati na drug, morda lažji odcep, se zdi vse verjetneje, da je predzadnji odcep (zadnji je množičen samomor človeštva) nekakšna različica tega, kar so nekoč imenovali vojni komunizem. Pod tem izrazom si ne predstavljam nekakšne rehabilitacije dejansko obstoječega socializma v 20. stoletju, še manj pa globalne razširitve kitajskega modela, temveč vrsto ukrepov, nujnih zaradi razmer samih. Če smo se vsi (ne le ena država) znašli pred življenjsko ogroženostjo, smo v vojni podobnem izrednem stanju, ki bo trajalo najmanj desetletje. Že za samo zagotavljanje osnovnih možnosti preživetja bo treba nujno mobilizirati vse naše vire in se spoprijeti z nezaslišanimi izzivi, med njimi s selitvijo na desetine, morda stotine milijonov ljudi.
Vse to bi lahko – upajmo – dosegli le s trdnim in obveznim mednarodnim sodelovanjem, družbenim nadzorom in regulacijo kmetijstva in industrije, spremembami prehranjevalnih navad – z manj govedine –, globalnim zdravstvom itd. Ob podrobnejšem pregledu postane jasno, da reprezentativna politična demokracija ne bo kos takšni nalogi. Veliko močnejšo izvršno moč, ki bo lahko uveljavila dolgoročne zaveze, bo treba nadgraditi z lokalno samoorganizacijo ljudi ter z močno mednarodno agencijo, ki bo sposobna prevladati nad odločitvami nacionalnih držav, v katerih bodo drugačnega mnenja. Mladina
