»Ko sem nekega dne prečkal cesto v Teheranu, sem zagledal enega svojih zasliševalcev. Nenadoma me je preplavil čuden občutek, skrivaj sem mu sledil. Hotel sem ga fotografirati z mobilnim telefonom, hotel sem steči k njemu, se mu razkriti in mu jezno zakričati vsa svoja vprašanja. Ampak ko sem si ga bolje ogledal in nekaj časa z lastnimi očmi opazoval njegovo vedenje, nisem videl pošasti,« o enem izmed vzgibov za svoj osmi film pove iranski režiser Mohamed Rasulof. V Iranu uradno niso predvajali še nobenega izmed njegovih filmov, njegovi rojaki jih lahko vidijo le na črno. Tudi snemati naj jih ne bi smel, a vseeno obstajajo. V četrtek je bila v Kinodvoru premiera filma Zlo ne obstaja, sledil je pogovor z režiserjem, do 20. maja pa si ga lahko ogledate tudi prek spletne platforme Art kino mreže Slovenije.
Kolesca avtokratskega stroja
Rasulofovo Zlo ne obstaja je sicer film, ki je lani na Berlinalu najprej osvojil zlatega medveda za najboljši film, nato pa navduševal še na Ljubljanskem filmskem festivalu, preprosto rečeno pa je drama o štirih posameznikih v Iranu, ki sta jim totalitarni režim in konkretno smrtna kazen bistveno posegla v osebno življenje. Je tiste vrste film, ki se vam bo sprva zdel tuj, a dlje ko ga boste gledali, več vzporednic boste videli z našo družbo in čedalje več vprašanj, ki jih zastavlja, bo padlo v vaš nabiralnik. Pa čeprav se vse zgodi kakšnih 3000 kilometrov stran.
Film je namreč provokativna mešanica specifično iranskega konteksta, a tudi družbeno univerzalnega, takšno oznako pa upraviči tako na žanrski kot vsebinski ravni. Gre namreč za na videz zelo različne zgodbe iz današnjega Irana, ki jih režiser s skorajda dokumentarističnega začetka spremljanja vsakdana družinskega človeka iz Teherana na koncu prve epizode poveže v osrednjo nit, s katero udari po gledalcu, ko ga vpraša – kako, presneto, uspe avtokratskim oblastnikom ljudi spremeniti v navadna kolesca avtokratskega stroja.
Ta vsakdanji, običajni človek Hešmat, ki smo ga pred tem tri četrt ure gledali, kako pomaga sosedovim fantom rešiti mačko, kako v šoli pobere hčerko, kako gre v trgovino po meso in sladoled, kako ženi nežno barva lase, se namreč ob koncu prvega dejanja ob tretji uri zjutraj zbudi in odpravi v službo, kjer nadzoruje usmrtitve z obešenjem. Ob koncu prvega dejanja ga potemtakem vidimo, kako gleda, ko po nogah, ki so ostale brez opore, teče urin prestrašenih lastnikov.
Ukloniti se ali nasprotovati
»Z raznolikostjo likov sem hotel pokazati, na kako različne načine se ljudje odzivajo in prilagajajo na totalitarno družbo, v kateri živimo,« je po večerni premieri o tem povedal režiser. Temu prvemu dejanju so namreč sledile še tri zgodbe, vsaka s svojim zasukom in čustvenim vrtincem. Žanrsko od preproste drame do trilerja in do nekakšnega modernega vesterna, a vedno z mislijo na osrednjo temo, ki kaže, kako radikalni totalitarni režim svoje državljane vedno znova potiska v precep med izvrševanje črke zakona in ohranitve človečnosti. Bi spodmaknili stolček v zameno za tri proste dni, da bi videli svoje bližnje?
»Moj namen je bil skozi film pokazati, da so takšne odločitve del osebne odgovornosti. Vsak se lahko odloči, ali bo le še en člen v verigi totalitarnega sistema. Torej ali bo preprosto izvajal to, kar od njega želijo, ali pa bo ravnal po svoji vesti,« pravi filmar iz mesta Širaz na jugozahodu Irana. Pri tem ne sodi, je pa tudi sam plačal osebno ceno tega, da se ni uklonil. Zaradi snemanja filmov že vrsto let ne more zapustiti države, zaradi česar je med drugim nagrado v Berlinu prevzela njegova hčerka Baran Rasulof, ki jo v vlogi Darje vidimo v zadnji četrtini filma. Toda to seveda spada k temu, kar je po filmu slovenskemu občinstvu povedal 49-letni režiser, v filmu pa to namesto njega, kot pravi, pove lisica. »Najvišji cilj mora biti, da lahko živimo sami s seboj. Da stojimo in se postavimo proti nasilju. Da se smejimo življenju, da se zavedamo, da smo del narave, in se vrnemo k človečnosti.«
Upor kot temelj samospoštovanja
Seveda pa vprašanja o odgovornosti za izvrševanje nečloveških ukazov niso nekakšen iranski ali totalitarni unikum. Rasulof meni, da Zlo ne obstaja ne govori le o Iranu, svojih filmov pa ne razume nujno kot dejanj političnega upora, pa čeprav jih v tujini in doma morda tako dojemajo. »Upor proti oblasti in nepokorščina sta temelj samospoštovanja vsakega človeka, to sta univerzalna pojma. V jedru mojega filma je človečnost, politična razsežnost je drugotnega pomena,« pojasnjuje in nas opominja, da se z enakimi problemi soočamo tudi v zahodnih demokracijah. Da je v vsakem sistemu osebna odgovornost izrednega pomena in da smo pravzaprav del iste zgodbe.
Ne nazadnje to na simbolni ravni predstavlja ljudska protifašistična pesem Bella ciao, ki jo slišimo v filmu in ki ima tudi v našem prostoru čustven in zgodovinski naboj. »Iskal sem skupno točko med Iranom in zahodnimi državami. Mladi Iranci so v času družbenega gibanja pred približno desetimi leti velikokrat poslušali to glasbo. Izbral sem jo namerno, želel sem pokazati, da je želja po svobodi nekaj, kar nima meja.« V filmskem smislu pa je sicer težko povedati bolje, kot je to uspelo že publicistu Muanisu Sinanoviću v zapisu za Kriterij. »Zgodbe v okvirih zahodne filozofije ne pomenijo novosti, a vendarle so miselno in emocionalno tako prečiščene, zadevajo v tako živo točko, da močno nagovorijo. Kamera, fotografija in zvok prikažejo bogato raznolikost iranskega življenja in pokrajine. Po ogledu sem se spraševal, kaj je takšnega v pristopu iranskih režiserjev, da jim uspe skrajno travmatične teme prikazati na človeški in skoraj terapevtski način.«
