Stanislaw Ignacy Witkiewicz (1885–1939) velja za enega najbolj cenjenih poljskih ustvarjalcev 20. stoletja. Ta sopotnik avantgard ni bil zgolj vsestranski umetnik, temveč tudi mislec, ki je poleg iger in romanov pisal še filozofske razprave in eseje; sprva se je posvečal zlasti slikarstvu ter fotografiji, glavnino svojega literarnega opusa pa je ustvaril v obdobju po prvi svetovni vojni. Njegove drame so zaznamovane s pesimističnim pogledom na svet in pričakovanjem propada človeške civilizacije, toda tudi z ironijo, izvirnostjo in uvidi, zaradi katerih so nadvse zanimive še danes. To velja tudi za njegovo igro Mati (1924), sicer eno njegovih po svetu najpogosteje uprizarjanih del, ki bo nocoj na velikem odru SNG Drama Ljubljana doživela svojo prvo slovensko postavitev.
Ta »neokusna igra v dveh dejanjih s poljudnim epilogom«, kakor jo je podnaslovil Witkiewicz, je vsaj v osnovi družinska drama, umeščena v trikotnik mati–sin–družba. Natančneje, pripoveduje o zapletenem odnosu med ostarelo, obubožano aristokratko Janino Jeguljevsko (odigrala jo bo Silva Čušin) ter njenim sinom Leonom (Nejc Cijan Garlatti), mladim idealistom, ki poskuša s različnimi utopičnimi teorijami rešiti človeštvo. Medtem ko ga starka preživlja z ročnimi deli, v iskanju družbenega ideala ves čas »buta z glavo v realnost«, kakor se je izrazil ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor, vendar njegovi revolucionarni napori ne obrodijo posebnih sadov.
»Drama po eni strani spregovori o mehanizmih širšega družbenega ustroja, po drugi pa o skrajni intimi posameznika, razpetega med ideološki boj, vsakodnevno ekonomsko realnost in lastno čustvenost,« razmišlja režiser Juš Zidar. »Witkiewicz meni, da je človeštvo zaradi mehanizacije in totalitarizmov na robu propada, verjame pa tudi, da nam umetnost oziroma intelektualna dejavnost ponujata rešitev – in sta zato bistveni za naše preživetje. To je v času, ki skuša na vsak način diskreditirati umetnost kot nepotrebno dejavnost ter vse vrednoti samo še skozi dobiček, pomembno sporočilo.« Ustvarjalci uprizoritve so besedilo nekoliko priredili, kot je dodala dramaturginja predstave Eva Kraševec, pa so jih pri tem zanimala zlasti vprašanja, ki nagovarjajo naše trenutne razmere, kot so denimo vloga intelektualcev v družbi ali pomen umetnosti za družbene spremembe.
Za prevod je poskrbela Darja Dominkuš, ki je poslovenila že več Witkiewiczevih del, nazadnje igro Ponorela lokomotiva, ki so jo pred leti uspešno uprizorili v Mali drami. »Jezik v tem besedilu je res bogat, saj sega vse od banalnosti do visokoletečih teorij. Dve bistveni prvini avtorjeve pisave, ki se ju trudim prenesti v slovenščino, pa sta ironični humor in strast po artikulaciji,« je pojasnila. Scenografijo je zasnovala Urša Vidic, kostumografijo Belinda Radulović, avtor glasbe je Marjan Nečak, poleg Silve Čušin in Nejca Cijana Garlattija pa nastopajo še Maša Derganc, Zvone Hribar, Timon Šturbej, Barbara Cerar in Klemen Janežič.
