V strategiji razvoja socialnega varstva 2021–2027 se je ljubljanska občina med drugim zavezala, da bo pomemben deležnik pri reševanju problematike na področju zasvojenosti z nedovoljenimi drogami. Z istim namenom je leta 2018 začela delovati delovna skupina, ki je bila posledica takratnega posveta v mestni hiši. Kot bistvene ukrepe so tedaj nekateri omenjali vzpostavitev centra s celostno podporo uporabnikom drog, varno sobo za injiciranje droge in krepitev mobilnih enot.
Kot je razbrati iz besed Boruta Baha, predsednika društva Stigma, ki sodeluje v delovni skupini, je bil znaten napredek v zadnjih treh letih storjen le na področju mobilnih enot, medtem ko varna soba ostaja mrtva črka na papirju v nacionalni resoluciji 2014–2020. Stavbe, v kateri bi bil po vzoru nekaterih tujih praks center s celostno oskrbo, pa ni na vidiku.
Pozitivni učinki mobilne enote
Ministrstvo za zdravje je leta 2018 financiralo deset kombijev s po eno osebo medicinske stroke, ki delujejo kot mobilne enote, enega od kombijev pa upravlja tudi Stigma. Kot pravi Bah, bi bilo treba nadaljevati nadgradnjo tega pristopa (na primer z vključitvijo zdravnika), še sploh, ker so se pozitivni učinki pokazali med epidemijo, ko so metadonski centri substitucijsko terapijo razdeljevali za daljše obdobje. Ker ni bilo javnega prevoza, je bila pri razdeljevanju bistvena mobilna ekipa, ki se je iz Ljubljane vozila v Kranj, Logatec, na Jesenice, v Novo mesto… »Mobilnost bi veljalo nadaljevati. Sicer pa potrebujemo več pristopov, da se lahko uporabniki vključijo v tistega, ki jim najbolj odgovarja,« pravi Borut Bah. Torej bi uporabniki potrebovali tudi varno sobo in center za celostno oskrbo, ki pa še vedno ostajata zgolj ideja. Po Bahovih besedah v letu epidemije debate o varni sobi ni bilo, tudi občina pa v strategiji socialnega varstva o njej ni pisala. Kot pravi, je težko pričakovati, da bi država ali mesto določeno stavbo namenilo za center za odvisnike, kot je praksa v tujini, zato nevladniki razmišljajo tudi o (so)uporabi obstoječih manjših prostorov.
Podobne potrebe zaznavajo tudi nevladniki, ki se ukvarjajo z najstniškimi uporabniki drog. »Manjkajo nam celostni programi pomoči adolescentom,« pravi Mina Paš iz združenja Drogart. Ti programi bi združevali različne vrste podpore, kot so nastanitveni programi, dnevni centri, detoksikacija… Kot problematično izpostavlja tudi, da ni ustreznih programov detoksikacije za adolescente in da nastanitvene možnosti, kot so v zavodih in na zaprtih oddelkih psihiatričnih klinik, niso primerne. Dodaja, da je izjemnega pomena v podporo vključiti vso paleto strok ter družine uporabnikov drog. In da dnevni centri spet začnejo delovati tako, da bodo spet postali prostor druženja. »Epidemija ne sme biti izgovor, da se te stvari ne izvajajo. Gre za ključno potrebo ljudi,« pravi.
Otežen dostop do podpore
Prav zaprtje oziroma delno zaprtje dnevnih centrov je organizacijam, ki se ukvarjajo z uporabniki drog, povzročilo precej preglavic. Dnevni center, ki ga je Drogart odprl jeseni, denimo sploh še ni mogel povsem zaživeti. Uporabniki so se v zadnjih mesecih lahko naročili na pogovor in v prostoru ostali določen čas, kar pa ni funkcija dnevnega centra. Oteženo ni bilo le delovanje v zaprtih prostorih, ampak tudi na ulici, kjer je v času zaprtja države življenje zamrlo. Na prostem pa prihajajo v stik z mladimi, s katerimi sicer ne bi prišli. »Tako mladi, ki sami ne bi prišli v programe, dobijo veliko neformalnih svetovanj,« pravi Mina Paš, ki poudarja, da se je ljudem treba približati in se pogovarjati z njimi o tem, kaj bodo naredili s svojim življenjem.
V času epidemije so sicer opazili, da so mladostniki uporabljali več pomirjeval in zdravil na recept, ker je bilo zaprto nočno življenje. Medtem ko se je vsaj v prvem valu, kot je pokazala evropska raziskava, skupna uporaba drog zmanjšala, so v Drogartu v drugem valu opazili povečan obisk svetovalnice. Negativen učinek na mlade uporabnike drog je imel tudi pouk na daljavo. »Skušajmo se vživeti v to, da od osmih zjutraj do dveh popoldan sediš pred računalnikom in poslušaš nekaj, kar te ne zanima zelo, in to delaš pet mesecev. Mislim, da noben odrasel tega ne bi zdržal. Tako so se začeli na razne načine odklapljati, tudi s pomočjo drog,« je razložila Mina Paš in dodala, da so se težave tistih mladostnikov, ki so bili v stiski že prej, povečale, na novo pa so težave nastopile pri otrocih, ki živijo v urejenih družinskih razmerah.
