Tako je na naslovnici 2. julija 1951 osrednji prostor zavzelo obširno poročilo o tem, kako so kitajski in korejski poveljniki privolili v predlog ameriškega generala Matthewa Ridgwayja, ki je tedaj poveljeval silam OZN, da sedejo k mirovnim pogajanjem. Čisto na dnu strani pa sta nad vremensko napovedjo našli prostor dve novički o letalskih nesrečah. Ena se je zgodila pri Reki in v njej je izgubilo življenje vseh 15 potnikov, druga v ameriškem Coloradu, kjer je prav tako izgubilo življenje vseh 50 potnikov. Burno pa ni bilo le dogajanje, ki ga je opisoval časopis, nadvse »dramatično« je bilo tudi samo rojstvo Ljubljanskega dnevnika. Le-to so v prvi izdaji zabeležili s fotografijo prvih izvodov, ki so prišli iz rotacije, dan zatem pa z reportažo, kako je sveže tiskan dnevnik prišel med ljudi. Pravzaprav je bil »popoldnevnik«, saj je izhajal okoli poldneva. Bil je tudi bistveno večjega formata kot danes, imel je šest strani in zanj so bralci morali odšteti pet dinarjev. Kot je mogoče razbrati iz reportaže, so ga Ljubljančani razgrabili.
Ob prvi številki
Danes je prišla v vaše roke prva številka »Ljubljanskega dnevnika«. Mnogo je že bilo ugibanja, kakšen bo ta list, hkrati pa so naročniki, ki so se naročali nanj, povedali že tudi svoje želje, pisali so nam, kaj pričakujejo od novega slovenskega dnevnika. O velikem zanimanju zanj in o pripravljenosti naših ljudi, da bi sodelovali pri ustvarjanju čim boljšega našega novega dnevnika, pa pričajo tudi številni predlogi za njegovo ime, s čimer pa so združili še več predlogov o ostalih stvareh lista.
In kaj so nam povedali ti predlogi, želje in nasveti ? Večina pravi, naj list prikazuje življenje naših dni, naj kaže vse dogodke v naši državi, naše velike napore, da si ustvarimo lepšo bodočnost, in pa uspehe, ki jih dosegajo naši delovni ljudje po vsej domovini. Poleg tega pa je želja vseh, da bi novi list čim širše odprl bralcem okno v svet. Vedeti hočejo, kaj se po svetu godi, kako je drugod v gospodarstvu, kulturi, kaj vse je že bilo doseženega v znanosti. Poleg tega pa so mnogi želeli, naj bo novi list hitrejši v prinašanju vesti, kajti prav na tem trpijo naši časopisi in tudi radijske postaje. Ob vsem tem pa so naročniki v svojih pismih in dopisnicah povedali še nekaj. Naj bo kaka stvar še tako huda, še tako trpka, naj bodo slabosti in napake še takšne, tudi pri vsem tem je treba biti dosleden. Nikdar ne smemo iti mimo resnice. Kajti resnica je naše najmočnejše orožje. (…)
Ljubljanski dnevnik, 2. julija 1951
Rojstni dan Ljubljanskega dnevnika
To je naloga za dramatike, zakaj vsako rojstvo je več ali manj dramatično. Imeti pa moraš tudi živce, kakršnih dandanes ni na posodo. Okrog tiskarne »Slovenskega poročevalca« je včeraj zavladalo vzdušje kakor pred nevihto. V tretjem nadstropju časopisne hiše, ki je po skrivnostnem hodniku povezana s tiskarno, bi naj bilo uredništvo novega dnevnika. Tam bi naj besno šklepetali pisalni stroji, blazno zvonil telefon, tekali sli in kar deževali rokopisi. V resnici pa se je naš list rodil, ko še ni imel niti uredniških prostorov. Uredniki so se sestajali na kratke bojne posvete v sobi, kjer je bilo nekakšno skladišče pisalnih miz, kjer pa ni bilo niti črnilnika, ne uredniškega koša in celo ne elektrike. Pač pa smo tja prinesli mnogo dobre volje in optimizma.
Bližala se je dvanajsta ura… (...) Kolporterji so silili kar pod roke delavcem v ekspeditu in pred vrati so se nagnetle raznašalke. Kolporterji navadno ne prihajajo sami po časopisje, ker jim ga dostavi tiskarna oz. ekspedit. V ekspeditu bi morali najprej pripraviti dnevnik za vlake. Kmalu po poldnevu odhaja iz Ljubljane cela vrsta vlakov, tako da ima do večera vsa Slovenija popoldnevnik. Toda rotacija je začela drdrati pet minut pred dvanajsto. Dramatična napetost je bila na višku. – Kaj mečkajo? (…)
To je bilo rojstvo z operacijo. Avtomobil z zavitki dnevnika je prihrumel na kolodvor ob četrt na dve. Ob istem času je najpodjetnejši kolporter, ki prodaja liste pred kolodvorom, kot prvi pograbil dva velika zavitka po 300 izvodov dnevnika in zbežal proti kolodvoru. Na cesti pred tiskarno so se zbirali ljudje v gručah. Nekaj jih je steklo za kolporterjem, ki pa jih ni smel slišati, da bi zamuda ne bila še večja. (...)
Kolporterka pred »Emono« se je odločila za dvesto izvodov, pred pošto in na Ajdovščini pa po tristo. Več navadno ni mogoče prodati. To je največ, kar morejo tvegati. Prav vsi kolporterji so vzeli po nekaj sto izvodov več, kakor so navadno jemali ljubljanskih in drugih dnevnikov. Medtem so posamezni nestrpni bralci poskušali vdreti v ekspedit. Ponujali so denar kolporterjem in raznašalkam. Le enega se je usmilil vodja ekspedita, tako da je kolporterju potem odštel prodani izvod; kolporter je prejel denar, še preden je prevzel liste. (...)
Kolporterka pred »Emono« je začela prodajati prva. Ljudje so jo obkolili in jo stisnili k zidu; dnevnik je šel med ljudi tako hitro, kakor da teče iz rotacije. Skoraj nikogar ni bilo, ki bi list zganil in ga vtaknil v žep. Večina bralcev je dnevnik takoj razgrnila in ga preletela. (...)
– No, ali je kdo zahteval denar nazaj? je vprašal reporter kolporterko, medtem ko je kup listov skopnel. Ali bi se mogla še enkrat založiti? je odgovorila z vprašanjem. V pol uri je prodala dvesto izvodov. Kolporterka na Ajdovščini je prodala v eni uri 300 izvodov, torej povprečno pet na minuto. Kolporter pred kolodvorom je prodal 600 izvodov v petčetrt ure. (...)
Pred desko v tiskarni je bilo včeraj popoldne kar pretesno, zlasti še v poznih popoldanskih urah, ko našega lista ni bilo več na prodaj. Posamezni ljudje so prihajali v hišo in pozvedovali, kje bi bilo mogoče kupiti novi list. Rotacija pa je gluha trmasto počivala. Že prvi dan je presegla za 300 izvodov prvotni »plan«, zato bi jo bilo še teže premakniti. (...)
Ljubljanski dnevnik, 3. julija 1951
Vir: arhiv Dnevnika
