Ideja o ustanovitvi muzeja v Beli krajini je stara že več kot stoletje. Prva prizadevanja segajo v leto 1910, ko je bilo ustanovljeno Društvo za spoznavanje Bele krajine, a do ustanovitve muzeja ni prišlo. Drugi poskus je sledil leta 1933 z ustanovitvijo muzejskega odseka pri Tujskoprometnem društvu v Metliki, ki se je naloge lotilo zelo zavzeto. Za prostore bodočega muzeja so namenili opuščeno Martinovo cerkev na obrobju Metlike, a jim je druga svetovna vojna načrte prekrižala.
Leta 1951 predstavljeni začetki zbirk
A želja je gorela naprej. Leta 1949 so v Metliki ustanovili Muzejsko društvo s predsednikom Jožetom Dularjem na čelu. Člani društva so začeli zbirati predmete in gradivo, nato pa prvega maja 1951 v dveh proštijskih sobah obiskovalcem pokazali prve zametke arheološke, kulturnozgodovinske in etnološke zbirke, medtem ko so v mestni hiši razstavili predmete iz narodnoosvobodilnega boja. Dular je nato vodil muzej kar 30 let, opravljal tudi delo kustosa, dokumentalista, bibliotekarja, hodil po terenu, zapisoval, fotografiral ter vzpostavil trdne strokovne in prijateljske povezave z muzeji iz regije.
Sredi petdesetih in v šestdesetih letih se je začel muzej počasi seliti v grad, hkrati z njegovo postopno obnovo, s tem pa pridobival tudi vedno več prostora. Dularjev naslednik Zvonko Rus, ki je muzej nato vodil 15 let, je veliko moči vložil v obnovo gradu. Leta 1996 pa je vodstvo muzeja prevzela sedanja direktorica Andreja Brancelj Bednaršek, ki si je za eno od poslanstev zadala celovito, tudi statično in protipotresno sanacijo gradu, prenovo dotrajane strehe ter podstrešja in stropov.
Čakajo na dokončanje obnove gradu
Vendar je obnova pred nekaj leti zastala. »Smo približno na treh četrtinah poti. Nujno bi potrebovali dvigalo in obnovljeno stopnišče, sledita še obnova fasade in grajskega dvorišča. Projekti so že pripravljeni. Ker obnova še ni končana, ne moremo uresničiti vseh naših načrtov, in to nas precej muči. Upamo, da bo občina prisluhnila našim potrebam, kot je tudi v preteklosti, in zagotovila potrebna sredstva,« dodaja Brancelj-Bednarškova.
Muzej, ki ga na leto obišče 25.000 ljudi, ima štiri stalne razstave na štirih lokacijah, poleg grajskih prostorov tudi v spominski hiši Otona Župančiča na Vinici, v Muzejski hiši v Semiču ter v Galeriji Kambič, kjer je na ogled izjemna umetniška donacija zakoncev Vinka Kambiča in Vilme Bukovec. Občasne razstave pa večinoma pripravljajo v Ganglovem razstavišču na gradu in v pritličju Galerije Kambič. Belokranjski muzej se ponaša tudi s častnim znakom svobode, ki mu ga je ob petdesetletnici delovanja leta 2001 podelil takratni predsednik republike Milan Kučan.
Kot pravi Brancelj-Bednarškova, so se že pred 70 leti zavedali pomena ohranjanja dediščine. »S tem se na neki način identificiramo, zato je skrb za dediščino silno pomembna. Prav tako ne moremo mimo vzgojno-izobraževalne vloge muzejev. Vse to nas plemeniti.« Ob tem je ne skrbi, da bi se muzeji v celoti preselili na splet. »Nič ne more nadomestiti živega stika s predmetom,« je prepričana.
Po 45 letih imajo spet svojega arheologa
To se je potrdilo tudi prvega maja, na jubilejni dan, ko so obiskovalcem pokazali eno največjih dragocenosti iz muzejskega trezorja, zlatnik iz tretjega stoletja pred našim štetjem, ki so ga izkopali pri zaščitnih arheoloških izkopavanjih leta 2018 na Pezdirčevi njivi v Podzemlju. Predstavitev zlatnika predstavlja uvod v novo stalno arheološko razstavo, ki jo že pripravljajo. V muzeju si želijo, da bi jo odprli še letos, vendar, kot pravi Brancelj-Bednarškova, gre za ogromen vsebinski in finančni zalogaj.
Kot dodaja, pa je največje »darilo« ob letošnjem jubileju odločitev vlade, ki je muzeju razširila pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev tudi na področji arheologije in likovne umetnosti, ki sta se tako pridružili zgodovini in etnologiji. Za svoj arheološki oddelek so si v metliškem muzeju prizadevali kar petnajst let. Po 45 letih je tako muzej spet dobil »svojega« arheologa, ki pa bo imel po besedah direktorice glede na številna izkopavanja in najdbe v zadnjih letih ogromno dela.
