16. oktobra 2020 smo morali z odlokom Vlade RS zapreti fizična vrata naše fakultete in se preseliti v virtualno okolje zooma in podobnih spletnih orodij, kjer smo ostali vse do danes. Povod za moje pisanje je naraščajoča apatičnost študentov (in tudi moja), ki po 26. tednih – da, prav ste prebrali! – ni prav nič presenetljiva.
Vse te tedne smo večinoma nemo opazovali dogajanje v vladi (in strokovni skupini), ki naj bi sprejemala strokovno utemeljene ukrepe za obvladovanje epidemije covida-19. Kljub pomladni izkušnji in praktično celemu drugemu semestru v zaprtju javnega življenja nas je jesen očitno ujela povsem nepripravljene. Popravek, ne nas, ampak vlado. Mi smo se v skladu z navodili in smernicami vlade pripravili na izvedbo hibridnega pedagoškega procesa, s katerim se je vodstvo ukvarjalo dobršen del lanskega poletja. Na fakulteti naj bi bila vsak teden približno četrtina študentov, s čimer bi oblikovali štiri varne mehurčke, ki se med seboj ne bi mešali. Sistem se nam pedagogom ni zdel optimalen, saj je od nas zahteval precejšen napor ob usklajevanju predavanj v živo in po zoomu. V predavalnici smo imeli četrtino skupine, tri četrtine pa so predavanje spremljale na daljavo.
Tudi študenti nad hibridno izvedbo niso bili navdušeni, saj jim je bilo lažje spremljati predavanje, če je predavatelj sedel pred ekranom in se v celoti posvečal le njim. Vse te nevšečnosti in porodne težave so se hitro končale. Po zgolj 14 dneh in le polovici študentov v predavalnicah smo se namreč zaprli. Pridno. Ubogljivo. Odgovorno, se nam je zdelo. Odgovorno do vseh ranljivih skupin (starostnikov, kroničnih bolnikov itd.), ki naj bi jih tako zaščitili.
To se je zgodilo le nekaj tednov po pedagoški klavzuri, kjer sta bili kot gostji tudi vodja strokovne skupine za covid-19 pri vladi prof. dr. Bojana Beović, dr. med., in resorna ministrica, naša stanovska kolegica prof. dr. Simona Kustec. Iz njunega izvajanja je bilo jasno, da je ob upoštevanju osnovnih pravil varnega obnašanja (maske, fizična razdalja, razkuževanje) prenos okužbe na fakulteti zelo malo verjeten. Kot rečeno, po 14 dneh hibridnega pedagoškega procesa smo v celoti prešli v virtualno okolje, kljub temu da smo upoštevali vse: maske, razdaljo, razkuževanje, varne tedenske mehurčke. Zaprli smo se tako rekoč brez besed.
Med pedagogi sta nastala dva tabora – eden se je zavzemal za predavanja v živo, drugi za absoluten prehod v virtualno okolje. V tistem času je bilo vprašanj več kot odgovorov, neznank veliko in do neke mere mi je uspelo razumeti tudi stališče tistih, ki niso želeli priti na fakulteto. Nekateri so sodili oziroma sodijo med ranljive skupine in so bili njihovi strahovi povsem utemeljeni, drugim se je zdel prehod v virtualno okolje za vse enostavno boljša rešitev.
Na »srečo« nas je vlada rešila dileme in nam enostavno prepovedala pedagoški proces v živo. Prepričana sem, da takrat nihče ni niti pomislil, da bomo 26 tednov pozneje še vedno točno tam, kjer smo obtičali 16. oktobra 2020. Kako je mogoče, da so fakultetna vrata, kjer se je bilo po oceni političnega in strokovnega vrha oktobra skorajda nemogoče okužiti (seveda ob upoštevanju osnovnih varnostnih ukrepov), še vedno zaprta? Kako in kdaj smo postali (in ostali) najbolj nevarno žarišče okužb? Kako je mogoče, da smo bili priča protestom dijakov, njihovim globam in po besedah naše resorske ministrice »njihovemu vstopu v svet odraslosti in odgovornosti«, slovenske univerze z nami vred pa so v glavnem molčale in molčijo?
Kaj za vraga je narobe z nami
Priča smo vedno večji represiji policije, eroziji demokracije, uničevanju medijev, uničevanju demokratičnih institucij, predvsem pa uničevanju mladih življenj. Lomijo se duh mladih, njihova energija, zvedavost, želja po spoznavanju drugih, želja po spoznavanju novega, novih vsebin, širjenju obzorja… Vse to se dogaja pred našimi očmi oziroma pred našimi ekrani… mi pa nič. Decembra je prišlo v medije pismo protesta od rektorja UL, a žal je bilo to tudi vse. Univerza je bila v zgodovini slovenskega naroda proaktivna, glas upora, glas razuma, avantgarda. Zdaj pa smo si pustili natakniti nagobčnik. Mi, ki naj bi bili intelektualci, ki vzgajamo bodoče intelektualce. Kje je glas profesorjev in kaj za vraga je z nami narobe? Gre res za našo odgovornost do ranljivih? Za naš strah za lastno zdravje in zdravje nam bližnjih? Ali pa morda za lastno komoditeto? Apatičnost? Strah pred maščevalnimi protiukrepi vlade?
Še vedno pridno sledimo vsem navodilom vlade, kljub temu da ta dnevno dokazuje, da sta ji varnost in zdravje ljudi zadnja skrb. V teh dolgih 26 tednih so bili odprti vrtci, osnovne šole, gimnazije, tudi avtošole… Ne vsi, ne ves čas, vendar so bili odprti, predvsem pa je seveda v veliki meri delovalo gospodarstvo z redkimi izjemami. Očitno nam je vsem jasno, da je sedenje z masko v na tri četrt prazni predavalnici resnično najbolj nevarno in neodgovorno dejanje, ki bi si ga v teh občutljivih časih lahko privoščili. Bistveno bolj nevarno kot delo v proizvodnji, v trgovinah, v gostinskih obratih B2B. Kje so zdaj vsi tisti »za otroke gre« pridigarji? Ali pa morda študenti niso več nikogaršnji otroci?
Večina le še apatično čaka
Dovolj je, dovolj in preveč. 26 tednov. Študentov ni več. Velika večina le še apatično čaka, da bo vsega skupaj konec, da jih spustimo ven… Ven iz vsega in od vsega. In da jim damo čim boljšo oceno, kot gre razumeti tiste izjemno redke – ko jih vsaj ne bi bilo – nastope naše resorne ministrice. Farsa je, da po takem akademskem letu kimamo, da so študenti vseeno usvojili znanja in kompetence enake generacijam pred njimi in da uporabljamo za ocenjevanje njihovega znanja enake kriterije. To seveda niti približno ne drži. Ker ne more držati. Nedvomno so med predmeti velike razlike v načinih dela, ampak pri mojih predmetih – tuji strokovni jezik – je interakcija temeljnega pomena. In po dveh (oziroma treh, še po pomladanskem) semestrih zoomiranja interakcije ni več. Pasivno poslušanje, utrujenost, naveličanost, nesposobnost koncentracije. Upam si trditi, da v tem prav velike razlike med predmeti ni. Prav tako to zagotovo ni pot k usvajanju znanja in kompetenc.
Mogoče bi se morali za kakšen teden priklopiti na zoom urnik svojih študentov, da bi lažje razumeli, kaj pomeni bolščati v ekran cele dneve, dan za dnem, teden za tednom… Se po zoomu povezovati s kolegi in delati projektne naloge, ostati na računalniku in študirati, brati gradiva online, pisati seminarske naloge… Za lahko noč pa se s prijatelji dobiti še na zoom, face time ali kakšni drugi virtualni pijači. In če boste zdržali štiri tedne, ne 26, si po mojem mnenju zaslužite jabolko navdiha našega predsednika države ali pa vsaj fototermin.
No, pa da ne bom tako pesimistična. Konec leta 2020 je posijala luč na koncu predora. Luč, ki se ji reče cepljenje. V debato o cepljenju, dostopnosti in vrstah cepiva se ne bom spuščala, saj za to nisem strokovno usposobljena, dotaknila pa se bom sončnega 30. marca, ko smo zaposleni naše fakultete veselo in optimistično odkorakali na cepljenje.
Predvidevam, da smo se mnogi odločili za to tudi ali morda predvsem zaradi želje, da bi lahko ponovno odprli vrata fakultete in v njo sprejeli študente. Da bi mladim, ki naj bi bili zaradi virusa le malo ogroženi, plačali pa so nesorazmerno visoko ceno in se za (vsaj) 26 tednov odpovedali večini študentskega življenja, ki so ga ob vpisu na fakulteto oziroma v višji letnik pričakovali. Mnogi so se morali vrniti domov k staršem, od katerih so se v preteklosti že finančno osamosvojili, mnogi se niso imeli kam vrniti, ker domači pogoji za študij in življenje niso bili (več) primerni, mnogi tuji študenti so obtičali osamljeni in izolirani od študijskih kolegov, prijateljev, družine… Vse to smo imeli – upam, da mnogi izmed nas – v mislih, ko smo se šli prednostno cepit, čeprav ne sodimo v nobeno kritično kategorijo. Če ni tako in bomo še naprej sedeli pred ekrani računalnikov, potem je bila vse skupaj le farsa. Morda pa smo visokošolski učitelji tako visoko vnetljiva in nevarna kategorija, da tudi v osami pred računalnikom predstavljamo leglo okužbe in posledično generiramo tretji ali pa 26. val epidemije. Dvomim.
Odprimo predavalnice
Če dvomite tudi vi, vas prosim in pozivam, da nekaj storimo. Vsi skupaj. Odprimo predavalnice – pa četudi le za skupine do deset študentov. Zakaj bi bile laboratorijske vaje edina izjema? Zakaj družboslovci pristajamo na to potiskanje na rob družbe in univerze? Zakaj je oblikovanje kritičnega dialoga o problemih v družbi manj pomembno kot kemijski poskusi v laboratoriju, delo v ambulantah? Ali tudi sami verjamemo, da smo za družbo tako nepomembni? Zahtevajmo odprtje študentskih domov, da se študenti lahko vrnejo na fakultete. Zahtevajmo vrnitev življenja na fakultete. Zahtevajmo odstop naše resorne ministrice, ki je osebno omogočala in aktivno sodelovala pri razkroju in propadanju lastnega resorja.
Verjamem in želim verjeti, da je velika večina pedagogov nad trenutnim dogajanjem in razpadom družbe zgrožena, da enostavno ne najdemo več besed in da po letu dni predavanj, konzultacij, izpitov na daljavo ter ob dodatnih psihičnih, socialnih, ekonomskih težavah, s katerimi se srečujejo tudi mnogi izmed nas, preprosto nimamo več energije. Verjamem, da nam ni vseeno za mlade, za akademsko svobodo univerze, za njeno vlogo in pomen v družbi. Pa tudi, da si vsi – enako kot študenti – na neki način samo želimo, da bi bilo vsega preprosto konec.
Žal je pot razvoja naše države trenutno zelo jasna, kot je tudi jasno prikazana vloga univerze in intelektualcev. Ni je. Potrebujemo več voznikov, mi pa smo nepotrebni in nezaželeni. In če se s tem ne strinjamo, bomo morali nekaj narediti, spremeniti, se oglasiti… ne enkrat, stokrat, tisočkrat, vsak dan znova. Postati moramo slišani in videni in naša proaktivnost naj bo za zgled tudi mladim, ki jih izobražujemo. Če se pokrijemo z blazino čez glavo, se bomo zbudili le še v večjo moro, kot je ta, v kateri trenutno živimo. Kot je zapisala Renata Salecl v svojem prispevku Otopelost in avtoritarizem: »Zato še en korak, dragi moji. Še enkrat poglejmo, kaj res šteje, kam gremo.«
Lekt. dr. NINA GORENC, predstojnica Katedre za tuje strokovne jezike in učiteljica jezikov stroke na FDV
