Iz empiričnih podatkov ugotavljamo, da se je v primeru tako imenovane balkanske poti zgodil popoln zastoj v delovanju azilnih postopkov, kar ukinjeni so bili, kot da to ne obstaja in kot da je ta družbena kriza eliminirala migracije, kar je seveda popolnoma zgrešeno. Ljudje do postopkov niso imeli dostopa, hkrati pa so se dogajala ilegalna vračanja in »potiski« nazaj. Na slovensko-hrvaški meji so ljudi vračali, ne da bi jim omogočili temeljno človekovo pravico, to pa je, da zaprosijo za azil. Gre za kršitve ene najbolj temeljnih človekovih pravic, ki smo ji kot država zavezani. Del dogovora na vprašanje, kako se je to zgodilo, je gotovo v tem, da sta azilna in migracijska politika precej marginalizirani, sta tisti del politik držav, za katere bi slednje raje videle, da jih je čim manj in da so zelo na obrobju; da se jih utegne po potrebi malce odpreti in pa ugasniti. Večer
Nepreslišano: Dr. Simona Zavratnik, sociologinja, predavateljica na FDV
Kako se je v času epidemije spremenil položaj ljudi na poteh? Nastal je zastoj mobilnosti, kar je pomenilo, da so ljudje ostali v različnih ranljivih situacijah in brez ustreznih informacij. Obenem se je zgodilo, da so se nekateri delovni migranti v času prvega vala, ko so se stvari zapirale, želeli vrniti domov in to ni bilo mogoče. Ko so se romunski delavci vračali iz Italije, so se prve težave pojavile že na meji s Slovenijo; pristojni pravzaprav niti niso vedeli, kaj s temi ljudmi narediti. Politike so torej odreagirale tako, da so zaustavile vso mobilnost, s številnimi ljudmi, ki so ostali ujeti, pa so zadeve reševali z zelo spontanimi in naključnimi pristopi.
