Nasilje, ki ne spreminja družbenih odnosov, je zgolj nasilje, ni pa revolucionarno nasilje. Nenatančno rabo izraza »revolucionarno nasilje« je nedavno razširila Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Z izjavo o »slovenski spravi« se je postavila na stališče kolaboracije, ki je upravičevala sodelovanje z okupatorjem s trditvijo, da se bojuje proti »revolucionarnemu terorju«. Strašiti z »revolucionarnim nasiljem« je neodgovorno v sedanjem času, ko iščemo izhod iz kapitalizma. Če naj človeštvo preživi, je nujno odpraviti sedanje zatiranje in izkoriščanje ter uničevanje planeta.
Rastko Močnik, LjubljanaRevolucionarno nasilje
V zadnjem času spet govorijo in pišejo o revolucionarnem nasilju, žal precej ohlapno. Če naj bo nasilje revolucionarno, mora v temelju spremeniti družbene odnose. Primer revolucionarnega nasilja je Deklaracija pravic človeka in državljana, ki jo je francoska revolucionarna ustavodajna skupščina sprejela 26. avgusta 1789. Deklaracija je v temelju spremenila dotedanje družbene odnose: pred deklaracijo ljudje niso bili enaki, z njo so postali enaki in svobodni; pred tem ni bilo pravne varnosti, deklaracija jo je zagotovila… Določila deklaracije je zagotavljala in varovala država z zakonitim nasiljem. Revolucionarno nasilje so bile nacionalizacije, ki jih je izvršila laburistična vlada Združenega kraljestva v letih 1946–1951 (premogovništvo, Bank of England, preskrba z elektriko, telekomunikacije, železnice, preskrba s plinom, industrija železa in jekla). Tudi mi smo v zadnjih tridesetih letih doživljali nasilje, tokrat kontrarevolucionarno, ki je v temeljih spremenilo družbene odnose. Demosova večina je z državnim nasiljem podržavila dotlejšnje družbeno premoženje in ga začela privatizirati, privatizacijo so nadaljevale poznejše liberalne vlade. Kontrarevolucionarno nasilje je bil tudi izbris 25.671 stalnih prebivalk in prebivalcev Slovenije, ki ga je 28. februarja 1992 izvršila vlada Republike Slovenije (predsednik Alojz Peterle, notranji minister Igor Bavčar).
