Sprašujem se, kako preživijo vsi tisti, ki jim je pozeba v zadnjih nekaj letih prepogosto vsaj prepolovila pridelek, če ne še več. Z obdelovanjem imajo stroške, morda so najeli posojilo za nasade, za stroje, hladilnico. Dohodka pa potem ni. Ali propadejo, bankrotirajo? Kako odplačajo dolgove? To se potem dogaja tam nekje v zakulisju, večinoma skrito našim očem. Lahko samo slutimo in ugibamo. Narava je lepa, ampak tudi neusmiljena, gledano skozi naše oči. Naravnih nesreč je vedno dovolj po svetu. Ampak tole s pridelovanjem hrane je pa resna zadeva. Imamo občutek, da če je pri nas ne bo, jo bomo pa kupili drugod. Če bomo imeli kaj kupiti, kajti morda bo pa drugod suša, povodenj, bolezni ali škodljivci, ki jih z globaliziranim načinom življenja hitro prenašamo po vsej Zemlji. In altruizem hitro izhlapi, če zase nimaš.
Seveda se taki scenariji ne dogajajo čez noč. A pozebe pri nas so najbrž marsikaterega sadjarja prepričale, da je posekal sadno drevje in se začel ukvarjati s čim drugim ali pa postaja odvisen od državne pomoči za preživetje. Seveda pa taki temperaturni skoki niso prav nič prijazni niti do drugih rastlin, ki jih pridelujemo za hrano. Bomo imeli v prihodnosti zaradi tega težave? Ljudje smo sicer iznajdljivi, vprašanje pa je, za kolikšno ceno in ali bo to dobro za vse. Ob takih dogodkih se spomnim na Maje. Njihova cvetoča civilizacija je na hitro propadla. Domnevajo, da je imelo vsaj nekaj zraven tudi vreme, spremenjeni vremenski vzorci, zaradi katerih niso mogli več pridelati dovolj hrane za svoje prebivalstvo.
Ne imejte me za paničarja. Naša družba je zelo razvita, znamo marsikaj, je pa tudi res, da smo zato bolj občutljivi za majhne »motnje« utečenega sistema. Ne moremo se preseliti v za naše življenje ugodnejše kraje, ker jih ni več, saj smo skorajda že vse uporabno poselili. Nismo več mobilni nomadi, ampak smo zelo odvisni od območij, na katerih smo se ustalili.
