Slabi dve tretjini Slovenije prekriva gozd. Smo torej hostarji? No, ta označba zveni malce slabšalno. Mogoče se je res lepše sprehajati ali hoditi po razglednih grebenih in vrhovih, a tudi gozd ima svoj čar. Če drugega ne, senco v vročih dneh. Pa gobe in borovnice tam radi nabiramo. Zmanjšuje moč vetra, zadržuje vodo v tleh in jo ščiti pred vodno erozijo. Gozd je območje gozdnih živali in miru. Dokler ne vstopi vanj človek. Tako kot z vsem drugim mnogi v gozdu vidijo samo finančni potencial. Vsakoletni prirast toliko in toliko evrov (dejansko, saj je denar večinoma papirnat). Ljudje smo ustvarili gospodarski sistem, kjer ima vsaka stvar svojo ceno ali pa res samo še to. Namesto da bi vrednosti le primerjali med sabo. Kajti prepogosto nismo sposobni določiti dejanske vednosti, ki bi se odražala v ceni. Gozd, na primer, je glavni vir lesa. Ki ga človeštvo porabi ogromno. In vrednost lesa je bolj odvisna od marsičesa drugega kot pa od dejanske vloge in pomembnosti gozda in dreves.
Dokler je bilo človeštvo še manj številno, se je zdelo, da so gozdovi neskončni in tudi znanja o tem, kako pomembni so za življenje na Zemlji, ni bilo ali pa ga je bilo manj. No, o tem vemo sedaj dosti več, vzorci obnašanja pa se niso kaj dosti spremenili. Težko jih je spremeniti, vem. Terjajo napor od nas, navada pa je železna srajca. Ne samo pri odnosu do gozda. Za nekatere stvari znamo povedati, da so neprecenljive. Seveda je besedo zlahka izreči, ko pa naj bi »beseda meso postala«, se pogosto zatakne. Sploh ker najbrž najprej pomislimo: »Kako bo pa to mene prizadelo, za kaj me bo prikrajšalo?« Imejmo radi gozdove. In če imaš nekoga rad, kako ravnaš z njim?
