Tako odkritega političnega dnevnika, kot je The Thick of It (Globoko vpleten), Otočani že dolgo niso brali. Avtor, 64-letni sir Alan Duncan, prvi (od leta 2002) odkrito homoseksualni poslanec konservativne stranke in član več konservativnih vlad in vlad v senci, se je od aktivne politike odmevno poslovil, ko je in ker je Boris Johnson leta 2019 zasedel krmilo stranke in avtomatično vlade. O njem je imel slabo mnenje od trenutka, ko je Johnson postal njegov šef na zunanjem ministrstvu. Kot državni sekretar za Evropo in obe Ameriki je bil po vsem razen nazivu Johnsonov namestnik. Njegovo mnenje o Johnsonu se je še poslabšalo, ko je ta postal brexitski kolovodja. Duncan je bil odkrito proti brexitu.
Johnson ni poznal nobene podrobnosti brexita
V dnevniku niza nelaskave opise sedanjega premierja: klovn brez diplomatskih veščin, zabaven, a trapast bafun z neurejenim umom in diplomatsko presojo pod ničlo, sebičen, nediscipliniran, površen brezsramen strdek, madež na našem mednarodnem ugledu… O Johnsonovem značaju piše, da ga vodi neprikrita ambicioznost, pri kateri ga zanimajo samo njegovi osebni interesi. Bil naj bi »samozavajajoče lažno romantično strasten«. Trdi celo, da Johnson ni poznal nobene podrobnosti brexita. Alan Duncan, ki je bil konservativni poslanec od leta 1992 do volitev decembra 2019, ko ni več kandidiral, je po Johnsonovem odstopu s položaja zunanjega ministra v vladi Therese May julija 2018 v dnevnik napisal, da je Johnson potreboval publiciteto kot mamilarski odvisnik kokain. Potreboval naj bi redno injekcijo naslovnic, ki jih enači s politično močjo.
Z Johnsonom naj bi se prepirala o časopisnem poročilu o tem, da ga imajo diplomati za »mednarodno šalo«. Johnson naj bi ga vprašal, zakaj ga ne jemljejo resno, Duncan pa mu odgovoril: »Poglej se v jebeno ogledalo!« Septembra 2017, ko je bil Johnson, ki je bil dvakrat ob službo zaradi laganja, enkrat kot novinar, drugič kot minister v senci, še zunanji minister, je Duncan v dnevnik napisal, da je Johnson preziral šefinjo, premierko Thereso May, čeprav jo je sprva javno podpiral: »Za njo je stal samo zato, da bi jo lahko porinil s previsa.«
Lesena Theresa in neiskreni David
Tudi Theresa May ni ušla kritiki in posmehu. Duncan je njeno akutno pomanjkanje osebnosti opazil med volilno kampanjo. Opisal jo je kot brezosebno, kot lesenjačo in prestrašeno zajkljo. Kot da bi bila izrezana iz kartona. O njenih družbenih veščinah je napisal, da so pod ničlo. Njenega predhodnika Davida Camerona je razglasil za neiskrenega in plitkega. Pripisal mu je klientelizem. Po njegovem je na položaje imenoval vse preveč ljudi iz ozkega kroga prijateljev. Duncan piše, da Cameron nekdanjega sošolca in prijatelja Johnsona jezno obtožuje, da je »uničil njegovo prekleto kariero«. Cameron je pričakoval, da ga bo podprl v kampanji za nadaljevanje britanskega članstva v EU, pa mu je z vstopom v probrexitski tabor zarinil nož v hrbet.
Neprijetni opisi ministrov
V tem dnevniku ni pozitivnih konservativnih politikov. Vsi so zgolj negativci. Za notranjo ministrico Priti Patel piše, da je »nična oseba in popolna nočna mora«; o zdravstvenem ministru Mattyju Hancocku je napisal, da je bil včasih »vsiljiv mali drek«; o ministru za izobraževanje Gavinu Williamsonu je zapisal, da je »strupeni oportunist«, o vodji konservativcev v poslanski zbornici Jacobu Reesu Moggu, ki je superbrexitar, piše, da je smešen in pompozen ceneni nacionalist z egom v velikosti planeta; ministra Michaela Gova, še enega ambicioznega brexitarja, je opisal kot nenavadnega čudaškega čudaka, ki si ustvarja samoreklamo, in kot osebo neprijetnega videza, ki ji ni mogoče zaupati. Ob takšnih opisih vodilnih ljudi konservativne stranke ta ne potrebuje kritikov iz opozicijskih strank.
