Pot je bila zanimiva, na trenutke težka, a vsekakor poučna. Želeli so spoznati Afriko, njihove prebivalce, obenem pa tja pripeljati rabljene kombije, računalnike, oblačila in inštrumente, saj je bila večina popotnikov glasbenikov. »Potovanje sem načrtoval kar štiri leta, prvič sem se v Afriko odpravil že leta 2016. Naučil sem se, da gre za zapleteno odpravo, saj nas mediji vsak dan soočajo z novicami, da gre za drugačen svet od našega. A sem to želel videti na lastne oči,« pripoveduje Hawlina.
Pot jih je peljala skozi Italijo, Francijo in Španijo ter naprej do Maroka, kjer so se držali Atlasa. Nato so se spustili do obmorskega mesta Essaouira in naprej čez Saharo, Mavretanijo in Senegal do Gambije. Kot je povedal Miha, takšno potovanje ni za vsakogar, saj intima in higiena vsekakor trpita. »Že v Španiji smo se kopali kar v morju, v Fezu smo najeli hostel, drugje smo se tudi ves čas držali morja in rek. Potovale smo različne generacije, a nobenega od nas ni motilo deljenje prenočišča in kopanje kar med potjo. Za nekoga, ki je navajen udobja in redne prhe, to vsekakor ni primerno potovanje,« poudarja Miha. Problematična ni bila niti hrana, v Maroku se lahko zelo dobro je, ves čas pa so si hrano delili tudi z domačini, ki so jih povabili k obroku.
Miha pove, da se je Maroko od njegovega zadnjega obiska močno spremenil in postal precej evropski, Mavretanija je islamska država in jo večinoma prekriva puščava. Ko prideš v ekvatorialni pas, pa ne čutiš generalne podhranjenosti, je pojasnil. »Seveda pa sta standard in udobje čisto nekaj drugega. Družine se precej bolj držijo skupaj, nasmejanost je večja. Vedno so pripravljeni deliti hrano z drugimi. In ne občutiš pomanjkanja. Vsekakor pa je večja umrljivost, saj je dostop do medicinskih storitev precej težji. Tudi nas so spraševali, ali imamo kakšna zdravila, a žal nismo bili kompetentni za to. Smo jim pa ob koncu pustili nekaj denarja, prav za ta namen.« Kot je povedal sogovornik, so tamkajšnji prebivalci precej skromnejši in se znajo zadovoljiti z manj.
Požrešne muce in zakajena kamela
Kot je pojasnil Miha, negativnih izkušenj skoraj ni bilo, razen na mejnih prehodih, kjer se je večkrat zgodilo, da so morali plačati za stvari, za katere sploh niso vedeli, ali je to res potrebno. Veliko ljudi namreč prosjači in upa, da bodo kaj dobili. »Pogosto sem vedel, da se ne smemo pustiti prepričati, zato ker moraš denar vedno dati celotni skupnosti, ne le posamezniku,« je opozoril Miha. Ob tem pa obudil spomin na mesto Essaaouiri: »Tukaj sem dobil dve ideji za skladbi. Eni sem dal naslov Site mačke, ker še nikoli nikjer drugje nisem videl toliko sitih mačk. Gre namreč za pristaniško mestece, kjer vsako jutro pripeljejo ogromno rib in mačke se tako najedo, da samo ležijo in ne morejo početi nič. Spoznali pa smo tudi kamelo z imenom Kapučino, ki je rada kadila hašiš, in tako sem dobil drugo ime za skladbo – Napohan kot kamela.«
Domov se je ekipa vrnila konec februarja, ko so iz Afrike prileteli na beneško letališče. »Ker se je takrat ravno začela pandemija, nas je zanimalo, kako bo ob pristanku v Italiji, a razen tega, da je bilo letališče popolnoma prazno, nismo imeli nobene težave. Sicer smo načrtovali, da bi pot zaključili v Gvineji, ampak smo jo zaradi političnih nemirov skrajšali. Mogoče smo se tako tudi izognili karanteni,« pripoved zaključi Miha Hawlina.
