Anže Lanišek, najboljši slovenski smučarski skakalec v sezoni 2020/21: Prvič nisem poslušal nikogar

Zelo dobro se spomnim, ko sem šel prvič na trening v Planico na staro 20-metrsko skakalnico, saj sem imel povsem nove, resnično prave skakalne smuči in najmodernejše vezi. Nato smo s klubom vsako leto hodili na tekme v Planico. To je bilo nekaj najboljšega, saj smo zbirali avtograme največjih asov. Tisti, ki jih je imel največ, je bil največji frajer. Imel sem podpis od Koflerja ali Morgensterna, neko dekle ga je želelo zamenjati, pa ga nisem hotel.

Ko sem šel prvič na letalnico, sem imel povsem napačno predstavo. Na zaletišče sem prišel prepričan, da bolj ko se bom vrgel naprej po zobeh, po smučeh, dlje me bo odneslo. Imel sem velika pričakovanja, kako daleč bom skočil, na koncu pa doživel razočaranje. Nikogar nisem poslušal. Robi Kranjec mi je dejal, da sem se pošteno zmotil, če sem mislil, da bom takoj skočil svetovni rekord. Moj pristop je bil povsem napačen in potreboval sem nekaj časa, da sem se naučil skakati tudi na letalnicah. Lani v Kulmu sem končno postal prijatelj z letalnico. Tedaj mi je glavni trener Gorazd Bertoncelj dejal, naj se umirim in skočim enako kot na 90-metrski skakalnici, torej sledim svoji tehniki, ker ni razlogov za spreminjanje in dodajanje.

Ostali so dobri občutki iz decembra, a vseeno se bo treba pripraviti tako kot na vsako skakalnico. Najpomembnejše je, da ostanem miren in osredotočen na tehniko. Pretiravanje me ne bo pripeljalo nikamor.

Ker smo nekaj časa doma, je vse lahko dvorezni meč. Po eni strani je dobro, da bodo težave s hrbtom sanirane. Že takoj po Oberstdorfu je bilo stanje boljše. Verjetno zaradi injekcij, mišice so popustile in od takrat ne čutim več bolečine. Ostaja še rahla zakrčenost. A po drugi bi bilo bolje, da bi bili še vedno v tekmovalnem ritmu.

Moj cilj ni biti le najboljši med Slovenci, ampak na svetu. Letos se je zgodilo, da sem najboljši Slovenec. Tudi drugim fantom ne manjka veliko, in verjamem, da bomo v prihodnjih letih kot ekipa še močnejši.

Zelo. Takšne dosežke bi podpisal pred sezono, ni pa je še konec. Pred sezono je bil cilj uvrstitev med deset. Nisem pričakoval kolajne med posamezniki. Bolj ko se je bližalo svetovno prvenstvo, bolj se je dvigovala moja forma.

Stvari za nazaj ne moremo spreminjati. Ko sem vstopal v sezono, sem vedel, da nisem v najboljši formi, a sem se zavedal, da vse ni slabo. V lansko sezono sem prišel resnično vrhunsko pripravljen, saj sem že jeseni dva meseca skakal vrhunsko, zato je bilo logično, da je prišlo skozi tekme do padca, pa še sam nase sem naložil preveč pritiska. Ko sem v letošnji sezoni na prvi tekmi v Visli po prvi seriji celo vodil, sem spoznal, da sem celo bolje pripravljen, kot sem si mislil. Kakšne tekme bi se lahko razpletle še boljše. Najbolj sem zadovoljen, kako sem dobro deloval skozi celotno sezono.

Zavedal sem se, da bom moral za uspehe narediti velike spremembe. Ko sem gledal šampiona Malysza in Ahonena, nista kazala pretiranih čustev. Moral sem se umiriti. Še vedno se mi zgodi, da kakšen rezultat jemljem preveč čustveno, kot v Zakopanah, kjer sem skočil čez zeleno črto, pa ni bilo dovolj za zmago. Takšne stvari moram še izpiliti in dodelati, da bom ostal mirnejši.

Pri 15 letih me je zelo razganjalo. Takrat sem dobil veliko svobode, menil sem, da je ves svet moj in mi nihče nič ne more. Skakal sem vrhunsko, a nekje se je moralo ustaviti. Na srečo sem imel ob sebi mami, očija in trenerja Aleša Selaka, ki so me znali umiriti. Ko sem pri članih prišel do prvih točk svetovnega pokala, se mi je spet ustavilo. Spoznal sem, da na hitro čez noč ne bo šlo.

Če gledamo s trenerskega zornega kota, je tisti, ki je naredil največ zame. Ko mi gre dobro in ko mi ne gre, mi vedno stoji ob strani. Zadnja leta manj sodelujeva na skakalnici, se pa vseskozi slišiva, le o skokih se ne pogovarjava veliko.

Vse se je zgodilo spontano. Že nekaj časa sem vedel, da je ona tista, ki je prava zame. Poroka je bila le vprašanje čase. Za otroka sem se hitro odločil, želel sem si ga, bil sem pripravljen na očetovstvo. Vse se je zgodilo ob pravem času.

Veliko jih je bilo. Že na 20-metrski skakalnici sem se obrnil na glavo. Vsaj desetkrat sem padel na glavo. Morda me je zaradi padcev tudi manj strah. Naučen sem, da se po padcu ne gre spat. Zato sem šel po vsakem takoj znova na zaletišče. Prav na prvem treningu v Planici, o katerem sva govorila na začetku, smo naredili osem skokov, a sem le po enem obstal na nogah, šestkrat pa sem šel na glavo in se enkrat zvrnil v izteku.

Super. Dolgo se že poznava. Ko sem prišel star 15 let v ekipo, sem šel tudi njemu zelo na živce in mu na začetku verjetno nisem bil najbolj všeč. A je tudi on videl, da sem se začel spreminjati in sem drugačen. Ko se nisem uvrstil v ekipo za novoletno turnejo, sem šel na celinski pokal in Robi je bil tedaj pomočnik pri Igorju Medvedu v reprezentanci B. Takrat sem videl, da ima pravi občutek za treniranje, in vesel sem bil, ko je prišel v reprezentanco A.

Ker je menil, da preveč časa preživim na playstationu, sva imela pogovor. Dejal sem mu, da nimam težav in igrice lahko kadar koli ukinem. Naslednji konec tedna na pot nisem vzel igralne konzole in to se je nato ponavljajo iz tedna v teden.

Že dolgo nisva ničesar objavila. Bomo videli, kako bo v prihodnje.

Skušam čim več in vse športe. Košarkarske lige NBA ne morem gledati, ker so tekme ponoči, vsako jutro pa pogledam rezultate. Spremljam vse etape kolesarjev Rogliča in Pogačarja. Zelo pozorno sem spremljal tudi testiranja ekip formule ena pred sezono.