V Furlanski nižini so bili – po zamisli idealnega mesta – Oglej, Gradišče ob Soči, Palmanova, Torviscosa in Nova Gorica zasnovani v različnih obdobjih. »Težnja, da bi zgradili naselbino na geometrijsko urejen način, je prastara,« o utopičnem modelu, znanem že iz stare Grčije, v dokumentarcu Idealna mesta pripoveduje arhitekt Fedja Košir. Tovrstna mesta so namreč nastala po enotnem načrtu, z geometrijsko premišljeno mrežo cest sredi neskončnih polj, prebivalcem pa so ponujala delo, bivališče in prostočasno razvedrilo.
Nastala zaradi meje
»Sinonim za pravilno geometrično mesto je bila vedno Palmanova s svojo zvezdasto zasnovo, ki je opazna že s satelitskih načrtov,« dodaja scenarist in režiser, sicer tudi sam arhitekt Amir Muratović; mnogi se bodo spomnili njegovega dokumentarno-igranega filma Cankar (2018). Ko je izvedel še za bližnjo Torviscoso, mesto, ki je v času fašizma nastalo v manj kot enem letu, je vedel, da ima snov za dokumentarec. Da bi to mestece zgradili, so namreč izsušili močvirje in zasadili trstiko za proizvodnjo viskoze, v nekaj mesecih je zrasla še tovarna, okoli nje pa naselje delavskih hiš in športni objekti. »Odkupili so okoliške kmetijske površine in to sožitje kmetijstva in industrije jim je omogočalo, da so bili samozadostna družba,« razmišlja o usmerjenosti idiličnih mest.
Kot pravi, so bila navadno ustanovljena z jasnimi strateškimi, političnimi razlogi. »Razen Torviscose, ki je nastala zaradi bližine železnice, so druga štiri mesta nastala zaradi meje. Denimo Oglej leta 181 pr. n. št. zaradi varovanja vzhodne meje rimskega imperija, Gradišče je bilo ob koncu srednjega veka zgrajeno za varovanje Beneške republike, Nova Gorica s pomočjo mladinskih delovnih brigad, ker smo izgubili staro,« razlaga.
»A vsaka taka struktura, tak likovni red, pove nekaj o družbi, ki jo je zgradila,« ob tem namiguje Košir. Pri zgradbi Palmanove – na glavnem trgu so bile stavbe vodilnih, v drugem krogu administrativne zgradbe, v tretjem obrtniki, v četrtem vojaki, ki so varovali mesto – je očitno, da je šlo za kasarniško mesto. »Ker je bila tam vojska, so bili obrtniki tam, da jo podpirajo, kmetje, da jo nahranijo, in tako naprej,« dodaja še Muratović. Torviscoso je bolj zaznamoval koncept industrijske revolucije, v katerem tovarna poskrbi za vse – delavcu da delo in stanovanje. »A da mu tudi vedeti, da bo vse to izgubil, če ne bo ubogljiv,« pripomni režiser.
Tisti, ki z mestom živijo
V dokumentarcu dobijo besedo tako zgodovinarji in arhitekti kot lokalni gostilničarji, pridelovalci vina in okoliška mladina. »Ključno se mi je zdelo, da o svojih mestih govorijo predvsem tisti, ki z njimi živijo. O Novi Gorici denimo dijaki, ker sem želel pokazati, da je to mlado mesto, pa tudi turistični vodnik, da se otresemo ideje, da to mesto nima zgodovine,« pojasnjuje. V Palmanovi je snemalno ekipo navdušil Gruppo Storico, kolektiv, ki si večkrat na leto nadene kostume in s prirejanjem bitk in družabnih iger oživlja lokalne tradicije iz 17. stoletja…
Vsebino nadgrajujejo bogati posnetki arhitekture, mestoma pa tudi dokumentarno gradivo. Medenj sodijo fotografije Mussolinijevega odprtja tovarne v Torviscosi in prizori iz filma, ki ga je o njej posnel Michelangelo Antonioni, pa denimo tudi gradivo TV-obzornikov iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki gledalcu približajo razvoj Nove Gorice. Miselno širino ozemlja ob najbolj severnem predelu Jadranskega morja manifestira še glasbena podlaga, v kateri Leonardo Calligaris iz fagota izvablja tradicionalne furlanske pesmi.
Pa idealna mesta danes? »Gotovo si prizadevamo za samooskrbo, nekatera mesta že pridelajo toliko energije, kot je porabijo. Sicer pa hočemo predvsem mesto po meri človeka; zame to pomeni, da ga denimo lahko prečešem peš, s kolesom ali vsaj javnim prevozom, da nisem suženj avtomobila. Preveč načrtovana mesta gotovo niso idealna, saj to ponuja praznino, ljudje pa imamo radi mesta, kjer se za vsakim vogalom zgodi nekaj novega.«
