Polemika in razprave so odlična podlaga za razvoj in izboljšave regulacijskega okolja – po eni strani arhitektom nudijo priložnost, da se zazrejo v podobo, kakršno imajo o njih kolegi projektanti drugih strok, naročniki in javnost (in ki ni vedno najbolj všečna), po drugi pa so izvrstna priložnost za ostrenje in uravnoteženje lastnih argumentov. Kompetenčni spor bo nedvomno prispeval tudi k večjemu posluhu javnosti glede pomena baukulture za ohranjanje zdravega in kulturnega okolja (Baukultur je nemška beseda, ki najslikoviteje povzema besedno zvezo »odnos do kakovosti grajenega prostora« in se ne prevaja v nacionalne jezike, zlasti v kontekstu evropskih projektov in politik o tej temi).
Za kaj gre v resnici pri vodji projekta? Poglejmo, kako so ta vprašanja urejena drugod.
Kaj imata skupnega na primer Češka in Francija? V teh državah velja, da je treba projekte za arhitekturne objekte nad določeno vrednostjo naročiti pri arhitektih, ne pa recimo pri elektroinženirjih, čeprav tudi ti sodelujejo pri projektiranju. Če se deli projektne dokumentacije naročajo ločeno, projektiranje vodi arhitekt – arhitekt je tisti, ki projekt spremlja od začetka do konca, medtem ko drugi (konzultanti) v posameznih fazah vstopajo v projekt in izstopajo iz njega v skladu s strokovno logiko.
Tam velja, da je arhitekt oseba, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti (in jo tudi dejansko opravlja), arhitekt pa je tudi družba, ki izpolnjuje predpisane pogoje, kar (poenostavljeno) pomeni, da družbo dejansko nadzorujejo arhitekti. Pri obojem gre za tako imenovane rezervirane pravice stroke oziroma za nekakšno obliko koncesije. Po tranziciji svobodnih poklicev v korporativne oblike družb je precej držav EU določilo, da kot arhitekt lahko nastopa tudi gospodarska družba, če jo ustanovijo in upravljajo licencirani arhitekti ter je v njihovem popolnem lastništvu. Po daljšem obdobju rahljanja regulacije se je »popolno« spremenilo v »večinsko«, podobno pa velja za različne poklice, ki opravljajo dejavnost v javnem interesu. Na ta način naj bi bili zagotovljeni strokovnost in neodvisnost tovrstnih družb.
Ali je res vseeno, kdo je boss?
V Sloveniji za opravljanje arhitekturne ali inženirske dejavnosti zadostuje, da projektant (uradni naziv za poslovni subjekt, ki opravlja dejavnost projektiranja) zaposli najmanj eno osebo, pooblaščenega arhitekta ali inženirja. V prvem primeru (na Češkem, v Franciji) zaposlitev enega arhitekta v družbi, ki jo ustanovi in je njen lastnik nekdo, ki ni arhitekt, še ne prinese statusa arhitekta, v drugem primeru (v Sloveniji) pa ga. Prva ureditev naj bi zagotavljala strokovnost in neodvisnost, druga le (vsaj?) strokovnost. Pod črto pa ostaja neodvisnost – koliko je v resnici to načelo potrebno in pomembno in ali je v praksi sploh uresničljivo brez regulacije lastništva, pa tudi sicer?
Toda po drugi strani – ali je res vseeno, kdo je boss in čigavim (predvsem) interesom sledi projektant? Kaj če je boss izvajalec oziroma gradbeno podjetje, za katero je projekt le drobiž, predvsem pa možna vstopnica v velike posle? Ali je sprejemljivo, da projektanti ob projektiranju še prodajajo ali posredujejo gradbene sisteme in izdelke, nastopajo na trgu nepremičnin ipd.? Ali naj enaka pravila veljajo za vse stroke? Večinoma se namreč v tem delu regulacija arhitektov bistveno razlikuje od regulacije inženirjev, v Sloveniji pa so enaka pravila določena za vse profile. Stvar ni preprosta.
Obstajajo tudi diametralno nasprotne ureditve, v katerih niso predpisani takšni ukrepi, ki so na videz v konfliktu z načelom svobodne podjetniške pobude, njihovo utemeljenost in sorazmernost pa je treba vedno znova presojati in dokazovati (najnovejša direktiva o preskusu sorazmernosti). Skandinavska ureditev (tako imenovana regulacija ex post), ki je zrcalno nasprotje latinske in srednjeevropske različice (regulacije ex ante), ne določa, kdo izdela in podpiše projekte, če le prevzame odgovornost in zagotovi zavarovanje (ki ga bo težko pridobil brez strokovnega ozadja). Ta ureditev ne pozna rezerviranih pravic (a se vseeno vsakdo drži svojega poklica), premore pa robusten in strokovno podkovan javni sektor (urbanistične službe, tehnične pisarne, nadzorniki, inšpektorji), ki projekte pregleduje in nadzira v vseh fazah, od umeščanja do začetka uporabe, da raznovrstnih politik na vseh ravneh sploh ne omenjamo. Ekscesi v prostoru preprosto niso sprejemljivi, ker so socialno razdiralni in gospodarsko nevzdržni.
Slovenija po ureditvi (in miselnosti) ni »skandinavska«, javni sektor ima drugačno strukturo in potencial, zastopanost stroke v upravnih enotah in občinah je skromna, poudarek je čisto drugje – na upravnih postopkih in vedno problematičnem zagotavljanju skladnosti projektne dokumentacije s prereguliranimi prostorskimi akti in nikoli med seboj usklajenimi predpisi. Energija gre večinoma v administriranje in manj v vsebino ter kakovost.
V času, ko pri nas še ni bilo svobodne podjetniške pobude, so dejavnost vsakršnega projektiranja opravljale različne organizacije združenega dela z bolj ali manj zagotovljeno strokovnostjo, včasih celo z zagotovljeno neodvisnostjo, slednje v primeru, ko projektantski biro ni bil privesek gradbenega podjetja. Bilo je kar nekaj takih birojev, naročil niso pridobivali od »mame« – gradbenega podjetja, ampak na »trgu« z udeležbo na natečajih. Zdaj je že obče znano, da so njihovi dosežki izjemni in prepoznavni tudi v mednarodnih razsežnostih.
V takšnem poslovnem okolju je bilo treba za vsak projekt identificirati odgovorne osebe. Tako je nastala cela vrsta funkcij (odgovorni vodja projekta, odgovorni projektant, odgovorni vodja del, odgovorni vodja posameznih del itn.), ki se po današnjih merilih štejejo celo za regulirane poklice. Te funkcije vztrajajo v predpisih in ni čudno, da pri ocenah stopnje reguliranosti poklicev v EU vedno znova pristanemo v zgornji polovici.
Sčasoma je vendarle obveljalo in se sramežljivo zapisalo v zakon, da mora funkcijo vodje projekta opravljati strokovnjak s področja, ki pri projektu prevladuje, čeprav v ozračju nenehnih kompetenčnih konfliktov, sprememb zakonodaje in menjav političnih garnitur to načelo ni bilo nikoli podrobneje urejeno na sorazmeren, preprost in uporaben način. Regulacija vodje projekta je v bistvu nekakšen recidiv načel strokovnosti in (manj) neodvisnosti, posredno pa določa, kdo lahko prevzema v izdelavo projektno dokumentacijo, saj v zakonu piše, da mora projektant imeti zagotovljenega vsaj vodjo projekta s strokovnega področja, ki pri projektu prevladuje.
V katerem grmu tiči zajec?
Zdaj veljavno pravilo vodje projekta projektantom, ki nimajo strokovnih profilov prevladujoče stroke, preprečuje, da bi v delo prevzemali izdelavo projektov in potem za posamezne dele (četudi prevladujoče, kot je arhitektura pri stavbi) najemali podizvajalce. V tem grmu tiči zajec. Ne gre le za posel in vodilno funkcijo, temveč za vprašanje, kako naj se arhitektura v podizvajalski vlogi sploh udejanji (glej definicijo arhitekta v Wikipedia.en).
Danes poslovni subjekti niso več organizacije združenega dela, vsak samostojni podjetnik ali samostojni ustvarjalec v kulturi, enoosebna družba z omejeno odgovornostjo itd. je lahko projektant – udeleženec pri gradnji, ne glede na to, kakšnega strokovnjaka premore – arhitekta, krajinskega arhitekta, inženirja posamezne stroke, gradbene, strojne, elektro itd. Statistika strukture projektantskih birojev bi pokazala, da gre večinoma za mini- in monostrokovna podjetja. Takih z vsemi strokovnimi profili je le manjši delež.
Določilo, da si projektant med svojimi strokovnjaki izbere vodjo projekta, ne upošteva dejanske strukture trga, ki je popolnoma atomiziran, razen če se pravila ne pišejo le za velike. Projektantsko ekipo praviloma sestavlja več poslovnih subjektov – projektantov, od katerih eden projektira celoto (objekt), vsi preostali pa posamezne sklope (sestavine). Nihče med njimi ni vreden več ali manj, a projektant posamezne sestavine ne more biti vodilni projektant (termin, ki bi moral nadomestiti vodjo projekta). Torej, kateri problem rešuje ukinitev kompetenčnega profila vodje projekta in na podlagi katerih analiz je sprejeta odločitev, da je vseeno, kdo vodi projekt? Zakaj sploh ohranjati funkcije brez strokovne vsebine, saj za poslovodenje ne potrebujemo reguliranega poklica?
V drugem grmu pa ti(š)čijo reference, nadvse pomembne za pridobivanje poslov v sistemu javnih naročil. Tudi če ima projektantski biro zaposlenega pooblaščenega arhitekta, ki lahko nastopa kot vodja projekta, obstaja nevarnost, da ob odhodu iz podjetja s seboj odnese vse reference, zato bi bilo vsekakor »varneje«, da ostanejo pri ustanovitelju in solastniku biroja – projektanta, ki morebiti ni arhitekt.
Zgodba okrog vodje projekta nikakor ni le boj za oslovo senco, kot se je zapisalo v prvem paketu medijskih polemik. Za nekatere je to boj za posel, za druge boj za ohranitev poslanstva stroke (in tudi za delo). Možne so sicer tudi druge percepcije, vsekakor pa se slika izostri, če jo umestimo v širši kontekst. V zadnjem obdobju se povsod v EU, tudi v Sloveniji, pospešeno pripravljajo strategije, zakonske podlage in seznami strateških investicij za zagon gospodarstva po epidemiji, čemur bo namenjen zajeten postkoronski mošnjiček EU, zato se je treba pravočasno pripraviti. V tem kontekstu je vsakršna regulacija, vključno s projektnimi natečaji, ki so po navedbah nasprotnikov »dragi in zamudni«, le ovira za učinkovit biznis. Follow the money…
Na ravni EU se pripravljajo projekti Baukultur in Neues Bauhaus, ki so usmerjeni v doseganje kakovosti grajenega prostora in zagotavljanje trajnostne ter kulturne razsežnosti predvidenega investicijskega vala, zato da ne bo šlo le za gradbeništvo, ampak tudi za kakovost bivanja, socialno vključenost, ohranjanje dediščine, kulturno identiteto, ohranjanje narave in boj s podnebnimi spremembami. Kako se predvidena deregulacija vklaplja v načela teh projektov, da mora biti načrtovani investicijski cikel ne le vsestransko trajnosten, ampak tudi kulturni projekt?
Gre za arhitekturne politike. Že nekaj let jo ima tudi Slovenija, a le na papirju. Po sprejetju dokumenta ni bil storjen niti prvi naslednji korak, tj. vzpostavitev medresorske komisije, katere naloga bi med drugim bila, da vsestransko premisli vse ukrepe, ki vplivajo na baukulturo, tudi take, o katerih zdaj poteka polemika. Zdi se, da se vozimo v nasprotno smer.
Kaj naj z vsem tem, komu je sploh mar? Nacionalna identiteta se bolj kot s podobo kulturne krajine in grajenega prostora povezuje z idealizirano podobo »Slovenije, moje dežele« iz turističnih kampanj, slikovitega in prepoznavnega koščka sveta med Triglavom in Jadranom (kulinarično mare-monti) ter Panonsko nižino. Dejstvo pa je, da je ta košček zemlje precej onesnažen z raznovrstnimi posegi in gradnjami, tako da bo bodisi v naseljih bodisi v naravi kmalu težko najti kakšen atraktiven fotografski kader brez motečih elementov. Nič ni večno in samoumevno, tudi podoba »Slovenije, moje dežele« ne – za turistične kampanje bo treba uporabljati arhivske ali računalniško predelane posnetke. Na koncu nam bo za spomin ostal le arhiv, identitete in prepoznavnosti ne bo več.
Kaj potrebujemo,da bo vsega ravno prav?
Za zaključek je treba povedati, da ni vse, kar se sveti, arhitektura. Veliko frustracij se je projiciralo v vodjo projekta, čeprav je vzrok drugje. Projekt prenove zakonodaje, star dve leti, se ni uspešno zaključil do vseh potrebnih podrobnosti. Vodilo projekta nove zakonodaje je bilo, da je treba vsebino strokovnega dela in izdelkov (projektne dokumentacije) prerazporediti tako, da se v vsaki fazi izdela (le) tisto, kar je za to fazo ključnega pomena, in da se državi preda le tista dokumentacija, ki jo država potrebuje. Včasih so projektanti projektno dokumentacijo za gradbeno dovoljenje na upravno enoto pripeljali s kombiji, danes ni več tako, ker so nekatere vsebine prerazporejene v projekte za izvedbo.
Posledica tega je, da se strokovne vsebine, ki bi morale biti preverjene pred izdajo dovoljenja, dostikrat ne preverijo. Niso obvezne, naročniki pa naročajo le obvezne vsebine. Kajti na umestitev stavbe lahko vplivajo tudi požarne zahteve, geomehanski pogoji, zasnova konstrukcije in druge strokovne vsebine. Ne vedno vse in ne povsod enake.
Kakšen predpis potrebujemo, da bo vsega ravno prav? Ali bomo za pridobitev gradbenega dovoljenja spet izdelovali (skoraj) projekte za izvedbo, da bomo na koncu izvedeli, da sosed ne bo podal soglasja ali dovolil služnosti? Za ustrezno ureditev predpisanih strokovnih vsebin za uporabo v praksi bo potrebnega še veliko sodelovanja med strokami in zakonodajalcem.
Na sistemski ravni se bo treba nekoč vrniti k rešitvi nedorečenih postulatov: prvič, kaj z neodvisnostjo (ob upoštevanju pridobljenih pravic); drugič, kje je meja, pod katero arhitektovo sodelovanje ni potrebno in zato obvezno; in tretjič, kako s trga spraviti pooblaščene »strokovnjake«, vključno z arhitekti, ki povzročajo škodo in onesnaženje okolja.
VLADO KRAJCAR, arhitekt, generalni sekretar Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije
