To hkrati pomeni, da je odrezan od mednarodne finančne pomoči, kar samo po sebi ni slabo. Država je zato morala vzpostaviti davčni sistem, zaradi plačila davkov njeni prebivalci bolj samozavestno zahtevajo svoje pravice, poraba proračunskega denarja je dokaj transparentna in vsake štiri leta potekajo volitve, ki jim ni ničesar očitati. Somaliland zato v nasprotju s svojo veliko sosedo Somalijo, kjer še vedno divja vojna, živi v miru in se počasi razvija iz najhujše revščine. Pri tem igra pomembno vlogo pomoč njene diaspore, ne le v denarju. Mnogi, ki so nekoč zapustili svojo domovino, se zdaj vračajo in prinašajo domov tudi svoje znanje ter izkušnje. Edna Adan Ismail se je rodila v Hargeisi, glavnem mestu Somalilanda, njen oče je bil priznan zdravnik. Tudi sama se je v Londonu izšolala za babico in se kasneje vrnila v svojo domovino. Leta 1980 je v Hargeisi začela graditi bolnišnico, a je vojna prekrižala njene načrte in jo pregnala v tujino. Po vojni je spet prišla v Hargeiso in začela znova. Zbrala je denar za porodnišnico in vanjo vložila tudi vse svoje premoženje. Prodala je mercedes in se iz velike hiše preselila v garsonjero v porodnišnici. Marca 2002 je bolnišnica začela delovati, a je Edna Adan Ismail že pred tem ugotovila, da jim primanjkuje medicinskih sester. Precej jih je izgubilo življenje v vojni, mnoge so zbežale v tujino. Zato je že v času gradnje bolnišnice zbrala 30 kandidatk in jih začela izobraževati. Nato je poleg porodnišnice zgradila še univerzo, v kateri se danes izobražuje 1500 študentov. Edna Adan Ismail je bila poleg tega prva in edina (zunanja) ministrica Somalilanda, bila je prva Somalijka, ki se je uradno izšolala za babico, prva, ki je študirala v Britaniji, in prva, ki je vozila avto.