Že pred drugo svetovno vojno so bile ideje, da Ljubljana potrebuje novo, večjo in sodobnejšo zdravstveno ustanovo, in tako je bil sprejet sklep za gradnjo novega kliničnega centra (UKCL). Čeprav so bile predlagane druge, po mojem boljše lokacije za gradnjo tako pomembne osrednje slovenske bolnišnice, so se takratni odločevalci odločili za najmanj primerno, to je območje Vodmata, ki ga Ljubljančani dobro poznajo.
Prevladujoče mnenje pa je bilo, da mora glavnina vsake bolnišnice po možnosti ležati na južnem pobočju hriba v zavetju pred vetrovi in okoli sedem metrov nad okoliško ravnino. Vse naokoli morajo biti parki ali vrtovi ali celo gozd in bolnišnica mora biti oddaljena od zelo prometnih površin. Naj naštejem druge potencialne lokacije. Te so bile južno pobočje Golovca, Rožnika, Bokalce, hrib Trate nad Šentvidom in severno območje Črnuč proti Rašici. Že v rajnki Avstro-Ogrski so skrbno načrtovali in iskali nove lokacije za zdravilišča za bolnike s pljučno tuberkulozo. Tako so za takratno zdravilišče in sedanjo Kliniko Golnik tehtali med lokacijami od Kamnika do Jesenic in se potem odločili za sedanjo lokacijo, ki je imela najboljšo mikroklimo.
Razvoj novega UKCL sem spremljal od druge polovice šestdesetih let, ko so na kraju, kjer stoji sedanja glavna stavba, stale starejše hiše, ki jih je bilo treba porušiti. Pred gradnjo novega UKCL so bile na tej lokaciji že Poliklinika, stare Klinične bolnice, Onkološki inštitut v stavbi bivše šempetrske konjušnice, Pediatrična klinika na Vrazovem trgu, stara porodnišnica z Leoniščem, stara Infekcijska klinika, Vojaška bolnica, Reševalna postaja, Šlajmerjev dom (sedanja Ortopedska klinika) in deli Medicinske fakultete z nekaterimi inštituti.
Po izgradnji UKCL pa so bile zgrajene nova porodnišnica, nova Medicinska fakulteta, nova Nevrološka klinika, nov Onkološki inštitut in nova Pediatrična klinika, dve garažni hiši in več stanovanjskih objektov, ki so od glavne stavbe oddaljeni zgolj nekaj deset metrov.
In kot da še ni dovolj gneče, se načrtujejo novi zdravstveni objekti na isti povsem neprimerni lokaciji, saj je širše območje UKCL povsem neprimerno za kakršne koli dodatne novogradnje, ker je z vseh strani omejeno. Na južni strani je to struga Ljubljanice, na vzhodu in severu železnica, na zahodu pa center Ljubljane. Kakšne so prometne razmere na širšem območju, vemo predvsem tisti, ki s(m)o se vsakodnevno vozili v službo. Zlasti ob prometnih konicah so prometne razmere dobesedno kaotične. Med stoječimi avtomobili in številnimi avtobusi se skozi kolone vozil prebijajo reševalna vozila na nujni vožnji, kar je verjetno kdaj tudi razlog, da urgenten bolnik ali poškodovanec tudi zaradi prometnih razmer pride prepozno do urgentnega bloka. K sreči ima UKCL vsaj helioport in je tako dostop do UKCL vsaj iz zraka hiter tako, kot je treba. Ob današnjih možnostih prevoza tudi najtežje bolnih in poškodovanih oddaljenost od UKCL ni poseben problem, saj so reševalna vozila opremljena z vso nujno opremo za nudenje nujne medicinske pomoči, problem pa so še vedno helikopterji, ki nam jih še doslej ni uspelo kupiti, kar je denimo v sosednji Avstriji že nekaj desetletij utečen način transporta.
Ko je avtor teh vrstic problematiziral sedanje prometne razmere okrog UKCL, mesto Ljubljana ni storilo nič. Med drugim sem predlagal, da za začetek Zaloška cesta postane enosmerna, da se od petih linij mestnega prometa, zlasti odkar je uvedena urbana, ukine vse razen ene, še najbolje pa vseh linij LPP. Prav tako je nesmisel, da je Bohoričeva cesta še vedno dvosmerna in tranzitna, morala pa bi biti namenjena izključno za lokalni promet. Tako dve zelo prometni cesti območje UKCL dobesedno presekata na tri dele, kar je po mojem mnenju edinstven primer, ki mu ni para daleč naokoli.
Problemov s parkiranjem zaposlenih sploh nima smisla izpostavljati, ko morajo ti pogosto krožiti po okoliških ulicah, da najdejo prosto parkirišče. Zato da pridejo do parkirnega prostora, ki jih je za vse zaposlene odločno premalo, pogosto pridejo že veliko prej in čakajo ter spijo v avtomobilih, da se kako mesto sprazni. In potem je tu še mestna oblast, ki pridno piše kazni, če nimaš plačane parkirnine, ki za osem ur ni tako majhna, da cen parkiranja v garažnih hišah sploh ne omenjam, te so naravnost oderuške – in to prav dobro vedo tisti, ki pridejo v Ljubljano na preglede ali obiske svojcev. V nemalo primerih pa ti avto odpelje pajek in kakšni so ob tem stroški, vedo vsi, ki se jim je to že tudi večkrat ali vsaj kdaj zgodilo.
In na koncu, a navsezadnje, kar je najpomembnejše. Zaradi stoječega ali počasi potekajočega prometa je zrak v tem delu Ljubljane še dodatno tako onesnažen, kar je za zdravstvene ustanove povsem neprimerno okolje. Ob sedanji epidemiji nekateri prav vehementno zagovarjajo prezračevanje, kar je seveda res, vendar dokler je zunanji zrak tako onesnažen, je bolje, da okna ostanejo zaprta.
Vem, da starih bolnišničnih zgradb ni mogoče kar preprosto opustiti, če ni nadomestnih objektov. Načrtovanje novih na tako ozkem in z vseh strani težko dostopnem območju pa je kratkovidno in zdravju dobesedno škodljivo početje.
prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist
