Z obsodbo na dveletno zaporno kazen v odmevnem procesu proti novinarkama, ki sta snemali in v živo prenašali mirne demonstracije, beloruski predsednik Aleksander Lukašenko nadaljuje zatiranje protestnega gibanja in je pri tem očitno uspešen. Po ocenah britanskega dnevnika Guardian je bilo od spornih volitev avgusta lani, ki jih je Lukašenko po trditvah opozicije dobil s prevaro, aretiranih 33.000 ljudi. Zahodne države so uvedle sankcije z zahtevo, da predsednik odstopi, česar seveda ne namerava storiti, toliko manj, potem ko je z aretacijami, barbarskim policijskim nasiljem in zatiranjem svobodnih medijev, kot sta Belsat in Tut.by, oslabil svoje politične nasprotnike. Skoraj vsi voditelji opozicije so v izgnanstvu, izjema je Marija Kolesnikova, ki je septembra lani na meji z Ukrajino raztrgala svoj potni list in tako preprečila, da bi jo tajni agenti vrgli iz države. Toda zdaj je priprta in grozi ji dvanajst let zapora.
Iskanje notranjih sovražnikov, ki da jim pomagajo zunanji
Ta čas je v zaporu vsaj enajst novinarjev in vsakemu grozi več let zapora. Še v torek so, kot poroča pariški Le Monde, beloruske oblasti v več mestih izvedle 90 obsežnih hišnih preiskav, od tega 20 pri novinarjih, pri ostalih pa je šlo za člane nevladnih organizacij in sindikaliste. Oblasti trdijo, da gre za osebe, ki »niso le podpirale protestov, ampak so tudi delovale kot agenti tujih sil, s tem ko so financirale in organizirale demonstracije pod krinko boja za človekove pravice«. Sploh so demonstracije, tako trdi režim, izzvale članice Evropske unije in zveze Nato ob pomoči »notranjega sovražnika«, kar da so zlasti novinarji in zagovorniki človekovih pravic.
Lukašenko v času najhujših protestov lani jeseni kljub pritisku zahoda ni odstopil predvsem zato, ker je imel podporo tajne policije in Moskve. Ruski predsednik Vladimir Putin se v zadnjem mesecu dni pri zapiranju in pretepanju protestnikov celo zgleduje po Lukašenku.
Beloruski diktator pa poskuša oslabiti opozicijo tudi z obljubami. Prejšnji teden je napovedal »vsebelorusko ljudsko skupščino«, ki naj bi sprejela ustavne spremembe. Kot pogoj za svoj odhod z oblasti je navedel vzpostavitev »miru, reda in konec protestnega gibanja« ter poroštvo, da se njegovim privržencem »ne bo skrivilo niti lasu«. Nihče ne verjame, da bi lahko dopustil spremembe, o katerih govori.
Sodijo tudi novinarki, ki je razkrivala smrt slikarja
Omenjeni zaprti novinarki sta 27-letna Katerina Andrejevna in 23-letna Darija Čulcova, ki sta delali za televizijski kanal Belsat, ki s poljskega ozemlja oddaja v Belorusiji. Že novembra so ju oblasti zaprle z obtožbo, da »sta bili na čelu skupinskih akcij, ki so pomenile hudo kršenje javnega reda in miru«. Zavračata krivdo, a sta bili po obsodbi dobro razpoloženi. V znak moralne zmage sta kazali znak V. »Samo poglejte Darijo in Katerino, kako sta močni, kako nasmejani in kako z dobro voljo pozdravljata svoje bližnje iz svoje kletke. Lukašenko nas ne more zlomiti,« je na twitterju zapisala v Litvo izgnana opozicijska političarka Svetlana Tihanovska, ki trdi, da je dejanska zmagovalka volitev avgusta lani, na katerih naj bi Aleksander Lukašenko, ki vztraja na oblasti že od leta 1994, uradno dobil 80 odstotkov glasov.
Novinarki sta Lukašenka razjezili s poročanjem s protestov proti umoru 31-letnega slikarja Romana Bondarenka, ki naj bi ga med protesti do smrti pretepla predsednik nacionalne hokejske zveze in prvak tajskega boksa. Te dni pa se je v zvezi z Bondarenkom začelo še sojenje Katerini Borisevič, novinarki ugledne neodvisne spletne strani Tut.by, in zdravniku Artjomu Sorokinu, ki naj bi »prekršil zdravniško molčečnost s hudimi posledicami«. Oblasti so namreč trdile, da je Bondarenko umrl, ker je bil pijan, kar je Borisevičeva na svoji spletni strani s sklicevanjem na Sorokina in druge zdravnike bolnišnice, v katero so pripeljali umirajočega, zanikala.
