Njegova žena Serena, rojena Cappello, namreč izvira iz stare družine Medičejcev iz Firenc in je lastnica velikih zemljišč ter celo manjših mest med republiko San Marino in letoviščem Rimini, piše Aleksander Lucu v rubriki Šepet v novi številki Nedeljskega dnevnika.
Draghijevemu predhodniku Giuseppeju Conteju je po nedoumljivem slučaju uspelo z nepomembno podporo zlesti na mesto predsednika vlade, kjer pa se je v hipu zapletel v »razmetavanje« evropskega denarja, da je lahko poplačal, kar je obljubil za podporo. Kdaj bo Sloveniji uspelo za najbolj odgovorno politično mesto najti svojega Draghija, ki ga verjetno sploh nimamo in ga še dolgo ne bomo imeli? Neodvisnega od večnega razmišljanja o provizijah, podkupninah in drugih bogatih »šticungah« (šticunga je bil v socializmu izraz za podkupnino ali provizijo). Kot Conte je tudi naš Janez Janša zlezel na oblast po spletu zanj srečnih okoliščin, sicer z močno stranko, vendar s skromno ugledno koalicijo, v kateri mu je sicer kot vajenec mojstru vdan le Matej Tonin.
Ne gre pozabiti znanega dejstva, ki gre mnogim hudo v nos, da je Draghi našel edinega pravega sogovornika (izkazal mu je celo čast, da je odprl novo palačo Banke Italije v Rimu) v nekdanjem guvernerju Banke Slovenije dr. Boštjanu Jazbecu, sedaj visoko postavljenem v ECB, ki mu je prijateljsko pred leti povedal, naj mu iz Slovenije ne pošiljajo raznih saldokontistk in računovodij v funkcijah državnih sekretarjev ali celo ministric ali na sestanke v Frankfurt viceguvernerjev v lovskih oblekah, kar se je v resnici že tudi zgodilo.
Zato tudi ni nenavadno, da se v ozadju slovenskega levega poslovno-političnega kramarstva rojeva tiha ideja, da bi bil pri nas možen kot bodoči šef vlade sedanji predsednik uprave Nove Ljubljanske banke (NLB) Blaž Brodnjak. Ptujčan, ki mu je na poti vzpenjanja dovolj pomagalo ime očeta Stanislava Brodnjaka, ki je bil v času Zorana Jankovića nesporno drugi despot Mercatorja. Zato sin Blaž ni imel nikoli težav svojega znanja in sposobnosti izpiliti tudi v tujini, kajti že davno je bil tako rekoč programiran na čelo NLB. Samo medklic: NLB je sicer po »prisili« Evropske unije prodana, čeprav je prav Draghi pošiljal Sloveniji nesporne namige, naj pooblasti za pogovore Boštjana Jazbeca, in se bo marsikaj mogoče drugače dogovoriti. Država je sicer še vedno odločujoča lastnica NLB (25 odstotkov plus ena delnica), vendar se v ozadju preostalega lastništva skriva še precej slovenskih zasebnikov. Blaž Brodnjak je v nedavnem obsežnem medijskem pogovoru besedoval o NLB enako kot vsi njegovi predhodniki na predsedniškem mestu banke od leta 1991 – da je NLB pravzaprav prava zakladnica bančnikov, ki poznajo vse bančne skrivnosti, obenem pa ni jasno povedal, da je NLB postala malo boljša hranilnica, ki celo zaračunava poslovanje s hranilnimi vlogami. Kar pomeni, da vrli bankirji NLB niti slučajno ne znajo zaposliti več kot 20 milijard evrov hranilnih vlog Slovencev, kar je osnova bogatih stiskačev že od Molierovega Skopuha naprej.
Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.
Kam naj se vpišem, kaj naj študiram?
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako utegne epidemija vplivati tudi na odločitev za bodoče poklice, kaj meni dr. Gregor Virant, nekdanji minister za javno upravo, o plačah zaposlenih v javnem sektorju, kako se je v novo vlogo vživel dr. Boštjan Zalar, novi direktor inštituta Jožefa Stefana, kakšni zdravstveni zapleti se lahko pojavijo pri otrocih po okužbi s koronavirusom, kako so pripadniki srbskega navijaškega mafijskega klana nečloveško obračunavali z vsakim, ki jim je prekrižal pot, kako v nekaterih primorskih vaseh izginjajo defibrilatorji – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.
