Nokturno za Marka

Pozno je, deset do enih ponoči, a v takšnih trenutkih spanec noče na oči. Odšel je Marko Sosič (rojen 1958), med novico, da je težko bolan, in to, da ga ni več med nami, pa je minilo vsega skupaj nekaj dni: skozi glavo so šle podobe kraja, kjer sva se prvič srečala, v Kopru, menda, na Tomizzi, slovenski prijatelji so namigovali, da se je v tamkajšnji prozi končno pojavil nekdo. Nekdo, ki razume, da doslej znani, konvencionalni jezik literature, v tem primeru proze, preprosto ni dovolj, da bi povedali zgodbo današnjega časa. Ki od daleč prihajaš v mojo bližino je bil presežek, ne samo za slovensko literaturo, saj se je ukvarjal z dvema verjetno najpomembnejšima stvarema, ko gre za te stvari: to sta neizrekljivo, za katerega vsi vedo, a molčijo, in nevidno, a v družbi absolutno prisotno. Davno pozabljena pesem z reke v imaginariju urejenega državljana, profesorja Ivana Slokarja, je dobila nov pomen in označila nov prostor. Malo je piscev, celo med tistimi najboljšimi, ki vedo, da se pri vprašanju Drugega tekst odpira toliko, kolikor ga ohranja živega – poezija. Marko Sosič je to vedel.