Nekateri gledalci z naše strani trojanskih tunelov se lokalpatriotistično oziroma vokalpatiotristično usajajo, čutijo ogoljufane, da novi, zelo telegenični podpohorski dogajalni prostor nima odgovarjajoče kulise, torej štajerščine ali mariborščine, če bi ta sploh obstajala. Pomislek, da bi bili krvavi delikti kaj manj prepričljivi, če bi jih razreševali v štajerščini, je nesmiseln. Kot tudi insinuacije o nekakšnem prekletstvu štajerskega dialekta. Naprtiti nerabo štajerščine njeni neprimernosti za resn(obn)e krimi serije pa je resnično absurd. Povsem neproduktivno in v bistvu nespodobno je katero koli od narečij podcenjevati ali kastrirati kot nezmožno ubesediti kaj tehtnejšega, denimo v okolju resnobne kriminalne serije.
Če smo Štajerci res nekakšni dvorni norčki in zarukanci na popkulturni sceni stendapov, pa v umetnosti ta kliše nikakor ne (vz)drži. Partljičeve Ščuke, Žašlerca, Kulak, Lainšček-Naberšnikov Petelinji zajtrk pa aktualna predstava lanske sezone Slovenskega mladinskega gledališča Paloma ali z večernico nagrajeni roman Pink Janje Vidmar ali trenutna vseslovenska uspešnica Štajerski argo dokazujejo neverjeten potencial štajerščine, predvsem pa vzbujajo normalno spoštovanje do dialekta, ki ni nič manj in nič več od vseh drugih. Zato je tudi njegova (ne)raba v neki nadaljevanki stvar legitimne osebne odločitve ustvarjalcev in umetniška izbira, ne politična. Večer
