Buldožer

Malo pa nas je potrl tudi dragi profesor, podžupan Janez Koželj, s svojimi pogledi na razvoj mesta v nedavnem velikem intervjuju v Objektivu. Nikakor ne gre zanikati pomembnih pozitivnih premikov, ki jih je sprožil s svojim delom na čelu mestnega urbanizma. Z vrsto ureditev je Ljubljana začela dobivati podobo sodobnega urejenega mesta. A vendar je nekatere njegove misli treba komentirati.

Najprej zbode v oči očitna nezmožnost konstruktivnega dialoga in sodelovanja med mestom in državo. Razumeti je, da je za vse probleme mesta kriva država, odnos med njima pa bolj kot na partnerstvo, ki bi ga pričakovali, spominja na rivalstvo dveh konkurenčnih podjetij.

A zdi se, da projekti, ki jih zaradi napačnih prioritet državi še ni uspelo realizirati, niso glavni problem mesta. Večja težava, če ne celo grožnja, so veliki komercialni projekti zasebnih investitorjev. Podžupan meni, da sodobni urbanizem ne sme določati, ampak mora omogočati. Hkrati tudi priznava, da se Ljubljana z velikimi ne zna pogajati. Morda je težava v tem, da nima pripravljenih dovolj natančnih prostorskih in programskih ciljev, ki bi že v izhodišču prizemljili pričakovanja potencialnih graditeljev. Morda bi pomagalo tudi stališče, da ni nič hudega, če kakšen investitor kdaj tudi odstopi od želenih projektov. Zavedati se namreč moramo, da urbanizem trajno posega v strukturo mesta in vpliva na življenje mnogih generacij njegovih prebivalcev, zato se ga je treba lotevati premišljeno in raje ne narediti nič kot stvari narediti narobe.

Zato preseneča nenadno hitenje z urejanjem novega potniškega centra in z njim povezanega komercialnega programa. Argument, da je glede na desetletja, ko se ni zgodilo nič, skrajni čas, da končno dobimo spodobno železniško postajo, ni posebej prepričljiv. Še posebej ob dejstvu, da že sedaj vemo, da gre za kompromisno rešitev. Resnično pa bi bil skrajni čas, da mesto in država, na osnovi strokovnih študij, ob vključitvi čim širšega kroga strokovnjakov, tudi nemških inženirjev, ki jim podžupan najbolj zaupa, končno sprejme zavezujočo strokovno odločitev o tem, ali bo v mestu železnica poglobljena ali ne in kako bo skozi mesto ali okoli njega potekal tranzitni tovorni promet. Ta odločitev naj potem, ne glede na trenutno možnost realizacije, natančno usmerja vse nadaljnje, z železnico in prostorom ob njem povezane projekte. Tudi projekt železniške postaje. O tem so podrobno pisali tudi kolegi v pismih bralcev.

Potrebna pa je seveda tudi odločitev o prioritetah. Ker smo se zavezali trajnostnemu razvoju, bi bilo veliko investicijo v območje potniškega centra smiselno večinoma preusmeriti v razvoj sistema delujočih primestnih železnic, ki naj postanejo realna alternativa osebnemu cestnemu prometu. Le tako bo prenova in ureditev centralne postaje smiselna. Nepotrebna pa bo tudi večina v sklopu nesmiselnega projekta Emonike predvidenih 3000 parkirnih prostorov. Ob sedanjem obsegu potniškega prometa je mogoče z obnovo in posodobitvijo obstoječih ureditev zagotoviti zadovoljivo delovanje z neprimerljivo manjšimi sredstvi.

Zaključimo še s pomislekom glede zgoščevanja stanovanjskih predelov z vila bloki. Gre za eno bolj neumnih prostorskih tipologij, ki ima že v svojem imenu vgrajen konflikt. Primere stavb z abotnimi imeni in »prestižnimi nadstandardnimi« stanovanji, brez dostopa na vrt brez dreves, s štirimetrskim ali manjšim odmikom od parcelnih mej, lahko opazujemo v vseh predelih mesta. Premajhne parcele, prevelika višina in prevelik faktor izrabe povzročajo velika prostorska neskladja in zagate. Ali ne bi bilo v smislu zgoščevanja mesta bolj smiselno identificirati mnoge zapuščene mestne prostore in na različne načine stimulirati njihov razvoj? Tako kot tudi prenovo in uporabo velikega števila praznih stanovanj.

A najprej ustavimo Buldožerja in odpustimo tistega, ki ga upravlja. In življenje bo takoj bolj prijazno.