Torul je že v samostojni predzgodbi, kot Torul W, izstopil iz kopiraj-prilepi retro trenda, ki je sredi prve polovice novega tisočletja v prostem teku lebdel med osrednjimi tokovi in alternativo. Krožki novega underground electro popa v veliki večini primerov niso ponudili ničesar novega. Leta 2003 pa je Borut Bernik alias Torul W dobesedno sprožil skladbo/malo ploščo Waterproof Theme ter z njeno spretno teksturo izstopil iz dotedanjega brezidejnega štancanja nostalgije v svetovnem merilu. Še vedno v mejah synthpopa, gotskega techno dancea in dark electra je v naredi sam maniri osvežil in okrepil osnovne postulate electropopa ter jih opredelil v prostoru tukaj in zdaj. Skladba – še danes velika uspešnica na nemških underground plesiščih – je imela nanj in okolico punkovski učinek, saj je sprostila veliko ustvarjalnega prostora, v katerem se je Torul v nekaj korakih osmislil kot skupina (trio), ki je po samozaložniškem prvencu Dark Matters (2010) naslednjih pet albumov izdala za neodvisno nemško založbo Infacted Recordings.
Teniversia je nekronološki presek poti na dveh ploščkih po deset skladb, ki jo je skupina opravila v prvi desetletki. Odsotnost časovnega zaporedja nam namiguje, da se Torul precej bolj kot na zunanjost zanaša na notranje občutke, ki jih potem prevaja v sintetično notno črtovje. Pot je ena in enotna. Gre za iskanje in sledenje melodiji in pripadajočemu vokalu kot platformi v luči »nove revolucije« plesnega elektronskega undergrounda. Ključno pri vsej zgodbi pa je, in to dela skupino zares posebno, da fantje synthpopovske nostalgije niti ne izkoriščajo niti ne citirajo kot nekaj samoumevnega, temveč jo jemljejo le kot sopotnika v odnosu z aktualnimi electrodance smernicami, zato v nekaterih skladbah odkrivamo jasne sledi »starodavnega« rava ali občasne apopriacije iz sfere zasanjanega popa. S tem Torul podčrtuje svojo naklonjenost eksperimentiranju z osnovnimi melodičnimi strukturami, kjer vodilno vlogo včasih prevzamejo nabrite kitare, drugič lirične basovske linije ali pa imamo opraviti zgolj s sporazumevanjem različno osvetljenih sintetičnih odtenkov. Prednost skupine je namreč mojstrsko oblikovanje atmosfere skladbe, zato se izbor dvajsetih skladb pred nami odvrti v trenutku, v flešu bi rekli na plesišču. V retro estetiki temnega novega vala osemdesetih večina njih res najmočneje odmeva, vendar nas hkrati tudi osvobajajo vseh stereotipov, vezanih na takšno početje. Projekt ima samo oblikovno pomanjkljivost: Teniversia dobesedno kliče po tem, da bi izšla v vinilnem formatu in na kaseti.
