S Cvetko sem bil povezan od svojih študentskih let dalje, saj sva bila kolega na študiju filozofije pri koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja. Po diplomi iz filozofije sva se oba približno sočasno prebijala skozi zahtevne vijuge podiplomskega študija, najina filozofska pot je bila dokaj vzporedna tudi še potem, ko sva stopila na akademsko filozofsko pot na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pri tem sva vedno ohranjala in gradila medsebojno spoštovanje. Dograjevala sva ga skozi številne intenzivne in običajno dolgotrajne pogovore, včasih tudi polemične o filozofskih in še raje o širših etičnih in družbenih vprašanjih.
Najino filozofsko in osebno prijateljstvo ni izhajalo toliko iz najinih filozofskih naravnanosti. Filozofsko gledano sva hodila po naravnost drastično različnih filozofskih poteh; Cvetka po poti filozofske antropologije, dialektične epistemologije in ontologije in jaz po poti logike, analitične filozofije in filozofije znanosti. Najino prijateljstvo se je vzpostavilo s skupnim sodelovanjem v študentskem in novolevičarskem gibanju ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja in se je gradilo bolj na družbeno kritičnih in političnih razpravah kot filozofskih.
Ironija usode je, da sva nazadnje sodelovala prav pri pripravi pred kratkim objavljenega zbornika prispevkov z naslovom 1968: Čas upora, upanja in domišljije, ki je izšel v okviru založbe Filozofske fakultete in katerega sourednica je bila Cvetka. Sva pripadnika generacije, ki, kot je zapisala Cvetka v svojem prispevku v zborniku, »je takrat verjela v vseosvobajajočo moč politike in na koncu ostala praznih rok, kajti idejo organizirane solidarnosti je zdajšnja doba – po uradnem koncu socializma 1989 – zavrgla«.
Svoj prispevek v tem zborniku zaključuje z mislijo, ki jo sedaj, ko je ni več, lahko razumemo tudi kot njen testament, kot sporočilo, ki obvezuje nas, ki ostajamo. Takole je zapisala: »Etika je kot most od jaz k ti, od človeka do človeka, in kar je na ravni medčloveškosti prijateljstvo, to se na širši družbeni ravni med ljudmi imenuje solidarnost. Če želi politika s svojimi institucijami delovati etično, mora imeti vgrajene vse najfinejše mehanizme solidarnosti. Zato nima smisla več govoriti o krizi vrednot in se zatekati v ideologijo človekovih pravic, kajti oboje je lahko samo nepotrebno prelaganje in odrivanje problemov, rečeno na kratko: pravičniška hinavščina. K pravičnosti spada še kakšna porcija zmožnosti negovanja prijateljstva… Torej: vi, ki lahko vplivate kot zdajšnji politiki, da bodo ljudje prijazni, boste zdržali? Tako vas sprašujemo mi sedemdesetletniki, ki smo nekoč leta 1968 jurišali na nebo, ker smo želeli svet in razmere v njem spremeniti v prav vsakem kotičku sveta v prijazno domovanje za vsakega človeka za vse ljudi. Nikomur od nas ni žal.«
Cvetki je ob poglabljanju v zelo raznovrstne duhovne tokove uspevalo ohranjati specifično povezavo historične dialektike in transcendiranja obstoječega. V osnovi si je vseskozi prizadevala za solidarnostni spopad z vzroki in razlogi človeškega trpljenja in za uresničevanje človeške sreče na tem svetu. To je jedro njenega »humanističnega materializma«. To njeno jedro zgoščeno posrečeno izraža misel, s katero Cvetka zaključuje svojo razpravo o Hobsbawnovem sinoptičnem pregledu 20. stoletja. Pravi: »Politični zasvojenosti svoje mladosti zdaj, ko nismo več mladi, oporekamo samo z življenjem samim – in ta 'rana' Karl Marx, ki je ostala, nas opozarja, da je svet treba še vedno spreminjati, da bi ga spremenili v pristno domovanje za vse ljudi, za vse nas, skratka, da bi vsepovsod v svetu bivali kot doma. Domovanje v svetu je bil naš ideal – in ni nam žal. Svoji nekdanji levičarski politizaciji priznavamo, da nam je pomagala izostriti čut za verodostojnost življenja in kakšnemu zdajšnjemu kritiku – ki s polnim gobcem demokracije vpije, da tu gre spet za postkomunizem – se samo še nasmehnemo. Nihče od nas ne čuti potrebe odgovarjati tovrstnim 'demokratom' antitotalitarizma.«
Povsem se strinjam s Cvetko in zato razumem tudi tale zapis kot majhen prispevek k oporekanju smrti »z življenjem samim«. Draga Cvetka, ti sama in tvoja etiška drža nam bosta ostali v trajnem spominu. Pogrešali te bomo.
Andrej Ule
