»V Baslu sem šele od začetka študijskega leta, a ker v teh covid časih kot glasbeniki ne moremo veliko delati, je čas za študij zelo dobro porabljen čas. Tu so razmere bolj normalne, ni socialne izolacije,« pravi mlada jazz vokalistka Ana Čop, ki je bila skupaj s fantom saksofonistom Jakom Arhom sprejeta v Jazzcampus Basel. Zdaj študira vokal, produkcijo in kompozicijo.
Iz klasike v jazz
Glasbeno pot je začela v klavirskem triu Sensibile, ki je osvojil kar nekaj najvišjih državnih in mednarodnih nagrad. »V glasbi nikoli nisem bila ozko usmerjena, četudi sem bila stacionirana v klasičnih vodah. Nisem vedela, kam me bo pot peljala, od nekdaj pa sem si želela povezovati različna področja. Tako sem tudi naletela na jazz.« Še v srednji šoli je bila prepričana, da mora študirat klavir, a se ni izšlo. Med »zasilnim« študijem muzikologije se je vpisala na jazz oddelek Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, nato pa je odšla po znanje še v tujino. »Ko sem začela peti, sem ugotovila, da se na odru počutim popolnoma drugače kot pianistka, ogromno strahov je odpadlo, odprl se mi je drug svet.«
Peti je začela pozno, pri 20 letih. »Težko je reči, kdaj je pravi čas, ker ima vsak svojo pot. Res pa se glas dlje časa razvija, sploh pri ženski, in vsekakor je to povezano tudi z osebnostnim razvojem. Lahko je to minus, ker je telo kot inštrument bolj ranljivo, lahko pa je največja prednost, saj vsa svoja čustva, dognanja izraziš neposredno skozi svoje telo.« Zanjo je zelo pomembno, da je glasba iskrena, senzibilna, pripovedna. Raziskuje svoj vokal, »ker želim preiti meje, ki jih še čutim v svojem glasu, s tem pa pridobiti več izraznosti, več svobode«.
Veselje do aranžiranja
Zdaj se prvič zares posveča tudi kompoziciji, čeprav je aranžmajske ambicije pokazala že pred leti pri drugem avtorskem projektu s svojim jazz kvartetom V iskanju sanj. »Aranžiranje mi je blizu zaradi želje po pripovedovanju zgodb. Na prvem albumu, ki sva ga kot duo ACTS! pred meseci izdala z nemškim pianistom Thilom Seeversom pri založbi Klopotec, pa je nekaj avtorske glasbe, preoblek jazz standardov in uglasbene poezije. Ena kompozicija je v celoti moja, dve pa sta nastali s skupnimi močmi v studiu.« Spoznala sta se med študijem v Gradcu, hitro ugotovila, da ju združuje podoben pogled na glasbeno estetiko in delovno etiko ter da na odru zelo dobro funkcionirata. Pred dnevi sta izdala že novo skladbo The Great Pinewood, v katero je vpletena poezija Jamesa Joycea.
»Veliko dejavnikov pripomore k temu, ali se boš na odru počutil dobro ali ne. Meni zelo pomaga, da se vživim v določeno vlogo, recimo v vlogo pripovedovalca zgodb. Takrat lahko pozabim vse naokrog, pozabim na stresno situacijo. Na neki točki predstave, koncerta se mi zgodi prelomnica, ko začutim, da sem res svobodna v tem, kar počnem. Takrat se stvari začnejo odvijati organsko.«
Ana Čop tudi poučuje, tako otroke kot odrasle. S Kulturnim centrom Janeza Trdine je pred časom pripravila glasbeno pripoved Čuk se je oženil v Ameriko, ki otroke jazzovsko opismenjuje, hkrati pa jih spodbuja k spoznavanju in sprejemanju različnih kultur in glasbenih žanrov.
