Dejstvo je, da minister malo pred tem na svoje vsekakor tehtno vprašanje »A grem lahko domov?« ni dobil zadovoljivega odgovora, čeprav je do takrat že skoraj šest ur nadvse potrpežljivo poslušal bolj ali manj utemeljene očitke na svoj račun, pri tem pa si je le občasno privoščil kakšen vzdih ali zavijanje z očmi. In to vsekakor ni način, na kakršnega se spodobi obnašati do človeka, ki za skromno plačo gara od jutra do večera. Za vse je namreč sam – čisto sam izbira direktorje ustanov, sam se odloča tudi, komu bo čez noč ukinil status in zdravstveno zavarovanje, edini je, ki res ve, katera je prava umetnost in kdo si sploh zasluži biti umetnik. Z mnenji strokovnih komisij in podobnih organov si ne more pomagati, še manj z različnimi predpisi, da o vseh javnih pismih, ki mu jih pošiljajo akademska in strokovna združenja, niti ne govorimo. Breme, ki ga nosi, je ogromno. Razumemo, da je utrujen, in ga zato podpiramo: gospod minister, pojdite domov!
A grem lahko domov?
Etična komisija redakcije N. N. je sklenila, da izrazi podporo ministru za kulturo Vasku Simonitiju, ki je v torek zvečer predčasno odkorakal s seje parlamentarnega odbora za kulturo z besedami, da se njemu »ne ljubi več«. Ta pokončna gesta, zaradi katere je bil skrbnik slovenske kulture in umetnosti ves včerajšnji dan tarča kritik ter celo posmeha na raznih družbenih omrežjih, je bila namreč po našem mnenju docela upravičena.
