Med letošnjimi nagrajenci, ki so jih razglasili že v soboto, je veliko nagrado mednarodne žirije prejel film Povprečna sreča švicarske ustvarjalke Maje Gehrig, ki v glavno vlogo postavi statistične grafe, in to ne v kakršno koli vlogo, temveč v erotično poplesovanje stolpcev, trakov, tortnih prikazov, krivulj, Vennovih diagramov in podobnega. Film, ki bi ga lahko podnaslovili tudi s »čutno življenje statističnih grafov«, erotiko išče v gibanju in ritmu, ne pa v klasičnih faličnih ali joničnih oblikah; zdi se kot ironičen komentar na družbo, ki jo skoraj fetišistično fascinirajo statistike in algoritmi.
O glavah
Matilda in rezervna glava (Ignas Meilunas), ki je prejela nagrado otroške žirije, je prisrčen litovski kratki animirani film o deklici, ki v šoli dobiva same najvišje ocene, njena mama pa kljub temu zahteva vse več in več. Matilda se uči toliko časa, da ji odpove glava in potrebuje rezervno – a težava nastopi, ker nekatere informacije pozna samo ena, druge pa samo druga glava. Film je posnet v tehniki stop-animacije, ki deluje kot kombinacija plastelina in filca, in ki se zgodbi o menjavi telesnih delov še posebno dobro poda; kljub temu, da ima videz pisanih igrač, naslovi resno problematiko: družbeno obsesijo z dosežki in pritisk na otroke, ki morajo nenehno tekmovati s sovrstniki.
Tudi v filmu Ahead avtorice Ale Nunu Leszyńske se zgodba vrti okrog glave – toda na veliko bolj melanholičen način. V 2D animiranem svetu v barvah računalniške grafike živi par, v katerem eden ima glavo, drugi pa je nima; njuni življenji, eno brez glave, drugo z brezglavo osebo, sta prepleteni eno z drugim, a hkrati ne bi mogli biti bolj različni. Film, katerega naslov lahko hkrati pomeni prednost in glavo, je zgodba o neenakosti, deprivilegiranosti in razumevanju le-te, a je na trenutke morda celo didaktična.
Blag dnevnik, pikanten mlekar
V Blatnem dnevniku, ki mu je nagrado podelilo občinstvo, je Srb Vuk Palibrk svoj vsakdan pretvoril v nadrealistično, na trenutke kaotično, absurdistično pripoved, ki hudomušno ilustrira vsakodnevne načrte, skrbi in frustracije, spomine in fantazije – morda še posebno v tem času. Blatni dnevnik je hkrati nežen, otožen, duhovit in simpatično vulgaren – kar je, kot kaže, kombinacija, ki je občinstvo najbolj prepričala.
Povsem v duhu zmagovalnih filmov je bil sicer tudi verjetno najzabavnejši celovečerni animirani film letošnje Animateke: Stari mlekar, bizarna estonska komedija o mestnih otrocih na obisku pri dedku z dežele, ki mu pobegne krava. V iskanje se vplete razvpiti Stari mlekar, ki nekoč tako dolgo ni pomolzel krave, da je vime eksplodiralo in povzročilo »laktopokalipso«. Kljub temu, da gre za tehniko klasičnega estonskega lutkovnega filma, Stari mlekar niti slučajno ni film za otroke. Že tradicionalno bizaren estonsko-finski humor namreč raztegne čez vse meje politične korektnosti; ni mu tuje norčevanje ne iz hipijev ne zarukanih kmetov, niti iz alkoholizma, revščine, nasilja in zoofilije. Stari mlekar morda nima dovolj vsebine za celovečerni film, a to zlahka nadoknadi s še kakšnim dodatnim vicem o prdcih, in ker v svoji norosti preseže vse meje in se v tem ne izčrpa vse do konca, mu to zlahka oprostimo.
Poljski biser
Eden najboljših filmov letošnje Animateke je Ubij to in zapusti to mesto, celovečerni avtobiografski animirani film Mariusza Wilczyńskega. Nastal je z ročnim risanjem na papir, brez upoštevanja časovnega zaporedja pa prikazuje deloma nostalgične, a predvsem otožne spomine na življenje v Lódžu v sedemdesetih letih: spomine na otroštvo – na zadirčno prodajalko v delikatesi, poletno vožnjo z vlakom do severne obale – ki močno spominjajo na domislice Lewisa Carrolla, a so hkrati tako prepričljivo samosvoje, da z nami ostanejo še dolgo po ogledu filma.
