Predvsem je škoda, saj gre za delo, ki sem ga pripravljal leto in pol. Ko odpreš razstavo, upaš, da bo ljudem tvoje delo nekaj dalo, pa da boš tudi ti dobil nazaj kakšno mnenje, saj je slikarstvo precej samotno početje. Že sicer v medijskem prostoru pogrešam resen kritiški odziv – prijatelji so nekaj, strokovni odziv pa nekaj čisto drugega, in tega je vsako leto manj, za kar ne moremo kriviti le korone.
Razstavljena dela so bila svojevrstna rekonstrukcija vaših otroških slik, tudi odziv na serijo žaljivih spletnih komentarjev vaših preteklih razstav, češ da bi »to lahko narisal vsak otrok«…Ta razstava je nadaljevanje lanske celjske razstave Gugu gaga, ki je nastala kot odziv na spletno gnojnico ob ciklu Karneval, s katerim sem gostoval v Moderni galeriji. Za Gugu gaga sem potem slike zares šel sestavljat iz risb svojih otrok in to odslikaval na platno, razporejal sem barvne površine podobno, kot so to pred desetletji počeli modernisti. Šlo je predvsem za ponovni razmislek o abstraktnem slikarstvu v današnjem času in iskrenosti v njem, o posodobljeni romantični ideji umetnika, ki slika neposredno iz sebe…
Na zadnji razstavi pristop še poglabljam, za osnovne gradnike sem vzel svoje risbe iz časa, ko sem imel šest, sedem let, čeprav je seveda jasno, da že otroška likovnost sledi določenim pravilom. A jih spet predelam tako, da nastane neka popolnoma nova celota z razmislekom, kako priti do abstraktne slike danes, odraz česa je. Vsebina teh slik ni odgovor na žaljive tvite, so pa bili katalizator, da so nastale. Zanimivo je, da lahko ljudje še vedno tako žolčno reagirajo na barvno platno. Vsi trije cikli bodo januarja razstavljeni v Galeriji mesta Ptuj, kar bo pregled mojega dela v zadnjih letih, a obenem tudi prerez naše družbene situacije.
Kam pa sodi vaše pisateljevanje? Kratke zgodbe v zbirki O ženski, ki ni hotela z balkona zagotovo nosijo sorodno igrivost, humor in ironijo.Pri slikarstvu me je na začetku precej skrbelo, da so si moje razstave med sabo formalno precej različne, nekaj let kasneje pa sem začel opažati rdečo nit. Pač nisem tip umetnika, kot je bil denimo Giorgio Morandi, ki je petdeset let slikal tri vaze, čeprav ga zelo cenim. Vsem mojim ciklom je skupna navezava na zgodovinske stile, večinoma skozi optiko humorja, obenem pa tudi navezava na družbeno realnost, ki, upam, vendarle ni čisto neposredna. In zelo podobno ugotavljam pri kratkih zgodbah – čeprav so si moje kratke ter kratke kratke zgodbe v dolžini sorodne, so stilsko zelo različne. Pri uporabi humorja tako pri slikarstvu kot pri prozi ni nujno, da se človek zraven smeji, ampak da se premakne njegovo gledišče, pristop k nekemu pojavu.
Kakšen je čas koronakrize za vas kot samozaposlenega slikarja in pisatelja?Na srečo delujem precej razpršeno, poleg umetnosti živim tudi od honorarnega poučevanja na več fakultetah. Na koncu meseca se mi torej izide, kakšno leto boljše, kakšno leto slabše, a tudi letos nisem eksistencialno ogrožen. Precej bolj me skrbi vzdušje; ne le na finančni, tudi na simbolni ravni so umetniki zdaj posebej na udaru kulturnega ministrstva, političnih veljakov in njihovih sledilcev. Seveda me bolijo te vladne agende, ko nekemu umetniku, kot zdaj denimo Zlatku, odvzamejo pravico do plačila prispevkov in ga celo izbrišejo iz razvida samozaposlenih umetnikov, in to zaradi arbitrarnih razlogov. Dejansko gre za poskus utišanja kritike. A še bolj me prizadene, ko vidim, kako veliko ljudi potem na družbenih omrežjih o tem privoščljivo piše.
Tudi vi ste, ko ste podprli Zlatka, dobili grožnjo, da ste naslednji na vrsti za izbris.V zadnjih mesecih mi je kar nekaj ljudje reklo, da se nočejo javno izpostavljati – denimo založniki, ki so vezani na sofinanciranje ministrstva, ali posamezniki, ki so zaposleni v javnih službah –, kar se mi zdi katastrofa. A žal razumem to pozicijo. Navsezadnje smo posledice razkrivanja koruptivnega ravnanja države videli pri Ivanu Galetu, ki je izgubil službo… A javno opozarjanje na probleme je zaveza aktivnega državljana, ustvarjalci pa smo morda le še bolj slišni. Zdaj smo v provladnih medijih videli, da so glavni krivci za stvari, ki se nam dogajajo, umetniki, kot sta Zlatko in Jadranka Juras. Pevka v televizijski oddaji poda neko mnenje, naslednji dan pa o tem tvitata minister za notranje zadeve in minister za obrambo. To je čisti nadrealizem. Očitno vsaj oni – če že mi ne – mislijo, da imajo umetniki zelo širok domet.
Kaj pa menite o izbiranju direktorja Moderne galerije?Že prejšnja vladna garnitura je ustvarila problem, ta pa ga še »rešuje«. Tate Modern je skoraj trideset let vodil isti človek – Nicholas Serota, imamo pa seveda institucije, kjer se direktorji menjajo na pet let. Obe opciji sta možni, a menjave se morajo zgoditi strokovno in z jasnimi kriteriji. Da se to dela zdaj kar povprek v kulturi, ponekod zgolj z zelo jasnimi političnimi ali interesnimi ozadji, pa je katastrofa. Institucije, kot je Moderna galerija, imajo v tujini velik ugled, in s takim obnašanjem ga lahko izgubijo. Za umetnike doma pa je to predvsem informacija, da morajo biti »na pravi liniji«, kar pa je za umetnost in svobodno razmišljanje strup.
