V zadnjih letih je v Sloveniji sicer viden napredek pri kakovostni preventivi na področju tveganega vedenja otrok, mladih in odraslih, vendar so še vedno marsikje prisotne neučinkovite ali celo škodljive prakse. Tovrstne (nekakovostne) dejavnosti so neredko financirane celo iz javnih sredstev na nacionalni ali lokalni ravni. Pogosto je njihovo izvajanje odraz načeloma dobronamernega in zdravorazumskega razmišljanja, katerega cilj je otroke in mlade ter njihove družine zaščititi pred posledicami tveganega vedenja. Žal so nekateri popularni, vendar neučinkoviti ali celo škodljivi pristopi globoko zakoreninjeni in trajalo bo kar nekaj časa, da začnemo o teh aktivnostih razmišljati strokovno kritično, in ne osebno ter čustveno.
Preventiva si prav gotovo zasluži pomembnejše mesto na lestvici družbenih vrednot. Ne gre zgolj za pristop »preprečevanja«. Takšna oznaka daje področju negativen prizvok, v smislu, da mladim preprečujemo nekaj, kar že stoletja velja za »normalen del odraščanja« (na primer eksperimentiranje z alkoholom, tobakom in drugimi drogami). S sistematičnim in celovitim pristopom si v preventivi prizadevamo krepiti »imunski sistem« otrok, mladih in odraslih, da bi uspešneje pluli skozi izzive življenja in v vseh razvojnih obdobjih stremeli k optimalnemu zdravju. To seveda zahteva znanje in veščine, trdna stališča, varna okolja (na primer šola, družina), saj je zdravje posameznikov vse pogosteje tarča interesov različnih (nezdravih) industrij, ki to izkoriščajo zgolj za svoj profit.
Epidemija (covida-19) je družbo dodobra pretresla in na površje zbezala vse tisto, na kar bi lahko vplivali s kakovostnejšo preventivo. Duševne stiske, nasilje, strah in podobno, o čemer poročajo mediji, so lahko rezultat slabo razvitega »imunskega sistema«, na področju katerega bi bilo treba precej več delati že pred epidemijo. Šele zdaj, ko se soočamo z zdravstveno krizo, zaznavamo ogromen interes za učinkovite programe, zlasti pri ustanovah in organizacijah, ki delajo s trenutno najbolj ranljivimi skupinami prebivalstva. Gre torej za gašenje požara, do katerega nas je pripeljalo dolgoletno zanemarjanje kakovostne preventive in investiranja vanjo.
Večino preventivnih programov smo v preteklosti razvili za področje preprečevanja uporabe alkohola, tobaka in drugih drog, saj so bila ta tvegana vedenja med bolj izpostavljenimi. Kar je pri tem pozitivno, je dejstvo, da imamo na voljo ogromno dokazov o tem, kaj v preventivi deluje in kaj ne ter zakaj. Na podlagi dolgoletnih izkušenj so nastali mednarodni preventivni standardi, obenem pa smo ob vsaki omembi besede »preventiva« takoj soočeni z etiketo »droge«. Ampak, kot rečeno, preventiva je več kot zgolj »droge«. Žal se »preventivne« aktivnosti (zlasti v šolah) pogosto uporabljajo kot »mašilo« oziroma nekaj, kar lahko odkljukamo in se ob tem ne sprašujemo o kakovosti ter učinkih.
V nadaljevanju navajamo nekaj neučinkovitih ali celo škodljivih pristopov.
Taktike zastraševanja otrok in mladih
Mlajše otroke lahko zelo hitro prestrašimo s kakšno pošastjo ali strašno zgodbo in si tako zagotovimo »uspeh« pri doseganju želenega vedenja. Ampak potem se zgodi tisto krasno obdobje, ki mu pravimo puberteta, ko mladostniki na vse okrog sebe gledajo skozi lečo kritičnosti in marsičemu, kar jim rečemo, ne sledijo. Mladi strašljive prikaze ali upodobitve uporabe alkohola, tobaka in drugih drog praviloma vedno dojemajo kot »nerealistične«. Ne skladajo se z njihovimi lastnimi izkušnjami glede tega, kaj se zgodi, če to počnejo njihovi sorodniki, prijatelji ali znanci. Pogosto se odzovejo z besedami, kot so: »to se meni ne more zgoditi« ali »moja babica kadi že 70 let, pa je povsem v redu«.
Pričevanja nekdanjih zasvojencev, alkoholikov…
Gre za naslednji zelo pogost in razumljiv pristop, ki pa se je dolgoročno gledano izkazal za neučinkovitega. Ne samo da so njegovi učinki podobni kot pri strašenju otrok in mladih, temveč lahko celo ponuja nejasna sporočila. Dober primer je odgovor 14-letnika, ki je poslušal predavanje bivšega zasvojenca: »Torej, če uporabljaš droge, lahko v tem celo nekaj časa uživaš, ko pa postane prehudo, lahko s tem prenehaš. Dobiš službo, v kateri opravljaš delo strokovnjaka in predavaš ljudem, vsi pa nate gledajo kot na nekoga posebnega. Ni slabo.« Tudi pri žrtvah prometnih nesreč mladi pogosto dobijo podoben občutek, ne vidijo pa trpljenja in omejitev, ki jim je ta oseba vsakodnevno izpostavljena.
Podajanje dejstev o drogah
Da, mladi ljudje potrebujejo znanje in informacije, vendar hkrati vemo, da imajo že ogromno informacij, tudi napačnih. Dejstvo je, da vedenje ne temelji le na informacijah in znanju, ki ga imamo. Bi v nasprotnem primeru zdravniki in medicinske sestre kadili? Bi nekateri ljudje pili alkohol na tvegan in škodljiv način? Vemo, da je vedenje veliko bolj kompleksno in ga moramo obravnavati široko. Poznamo tudi tveganje ob »preveliki količini informacij«. Kar moramo vedeti, je, kako te informacije uporabljati v realnih situacijah, s katerimi se mladi soočajo. Ko mladostniku prvič ponudijo marihuano, dejstva o njej najverjetneje ne bodo ključnega pomena za njegovo odločitev o tem, ali bi joint pokadil ali ne. Veliko bolj verjetno je, da se bo spraševal naslednje: »Kako naj se soočim s to situacijo?«, »Kaj naj storim, da ne razočaram prijateljev in bom še vedno kul?«, »Kako naj se postavim zase v takšnem primeru?«, »Kaj bodo potem drugi mislili o meni?« itd. Hkrati se je treba zavedati, da lahko z nenehnim informiranjem o drogah nemalokrat »zganjamo nepotreben hrup« in jih v bistvu le še bolj promoviramo.
(Enkratna) predavanja strokovnjakov
Način, kako se zlasti nekatere šole hote ali nehote izognejo svoji vlogi in odgovornosti na področju preventive, je organizacija praviloma enkratnih predavanj zunanjih strokovnjakov (na primer policistov, zdravnikov, medicinskih sester ali mladinskih aktivistov). V večini primerov gre za pogovor oziroma predavanje ali celo predstavitev različnih vrst drog in trgovanja z njimi (zlasti pri predavanjih policistov). Temu pogosto sledijo ravno tako neučinkoviti pristopi zastraševanja, promocija pristopa »recite drogam NE« ali zgolj »podajanje informacij«. Takšna predavanja so lahko izredno zanimiva – še posebej za učitelje in starše. Na mlade takšni pristopi najverjetneje nimajo popolnoma nobenega učinka. Kot prvo, mladi v tem primeru samo sedijo in pasivno poslušajo, kar pa, kot vemo, ni učinkovita metoda poučevanja. Kot drugo, mladi ne dobijo odgovorov na tista vprašanja, ki jih morebiti zanimajo, saj poslušajo tisto, kar strokovnjaki mislijo, da je za njih pomembno. In kot tretje, ti strokovnjaki pogosto niso usposobljeni za opravljanje dela na način, kot to znajo učitelji – zlasti ko gre za komunikacijo z učenci in spodbujanje razumevanja podane (učne) vsebine ter procesa učenja. To ne pomeni, da zunanji strokovnjaki ne bi smeli vstopati v šole. Gre le za opis načina njihovega običajnega delovanja. Lahko se na različne načine vključujejo v preventivne aktivnosti šole, vendar kot del nekega sistematičnega pristopa, kjer je njihova vloga vnaprej določena in dogovorjena ter v skladu s preventivnimi standardi. Zlasti so zunanji strokovnjaki dobrodošli pri predavanjih in delavnicah za učitelje in starše, ki jih šole izvajajo kot dodatek k sistematičnim preventivnim aktivnostim.
Medijske kampanje
V želji po preprečevanju uporabe alkohola, tobaka in drugih drog ter zasvojenosti pogosto posegamo po medijskih kampanjah, ki naj bi po prepričanju mnogih spremenile vedenje mladih. Iz raziskav vemo, da kampanje same po sebi niso dovolj, da bi se mladi začeli vesti drugače. Medijske kampanje so zelo uporabne pri ozaveščanju in spodbujanju javne diskusije o problematiki uporabe drog in zasvojenosti. Vendar če kampanje niso podprte ali nadgrajene z bolj specifičnimi preventivnimi programi in aktivnostmi po šolah ter v lokalnih skupnostih, so malo verjetno lahko učinkovite oziroma imajo lahko celo nasproten učinek. Recimo, da s pomočjo medijev povečamo ozaveščenost, potem pa se ne zgodi nič v smeri reševanja same problematike. Poleg tega moramo biti pozorni na vsebino oziroma naravo medijske kampanje, saj z uporabo že omenjenih neučinkovitih in celo škodljivih pristopov (na primer strategij zastraševanja otrok in mladostnikov) nikakor ne dosežemo želenih učinkov oziroma imajo lahko pri nekaterih mladih ravno nasproten učinek (v smislu poveličevanja drog in njihove uporabe).
***
Vse navedene pristope in tudi nekatere njihove različice, ki jih pogosto opažamo v praksi, je treba uporabljati skrajno previdno. To ne pomeni, da nekaterih ni mogoče uporabljati, vendar je pomembno biti previden pri tem, kako in kdaj jih uporabljamo ter za katero ciljno populacijo. Gre za vprašanje, ali te pristope uporabljamo kot del celovitega vzgojno-izobraževalnega procesa, programa krepitve zdravja in zdravega življenjskega sloga oziroma kot del preventivnega programa, ki ga seveda izvajamo skozi celotno obdobje šolanja otrok in mladostnikov. Ne obstaja »čudežna tabletka«, ki bi enako delovala na vse ljudi. Pristopi, ki smo jih opisali, so morda lahko učinkoviti za nekatere otroke in mladostnike. Vendar pa dokazi kažejo, da so zelo verjetno neučinkoviti za veliko večino mladih.
MATEJ KOŠIR in SANELA TALIĆ, Inštitut za raziskave in razvoj »Utrip«
